enimu ſvojih tovarſhev, de bi bil nar raji v’ Rimſkim kloſhtru, de bi vſak dan per toliko maſhah ſtregel, kolikor bi mu le mogozhe bilo. Njegov tovarſh mu je na to odgovoril, de naj vikſhiga proſi, de bi ga v’ Rim poſlal. Tode ta ſvetnik, ki je tako navajen bil, ſvoje nagnjenje in ſvojo laſtno voljo smiram satirati, je odgovoril: O téga pa ne! Naſhe shelje, zhe ſo ſhe tako ſvete, bi jih ne imeli nikdar po laſtni volji dopolnovati, sakaj to jih ognuſi; in zhe imamo ſhe takó dobre namene per ſvojih delih, bi imeli smiram pokorſhini podversheni oſtati.
»Zhe ſi vedno ne persadevamo, ſvoje laſtne volje satajevati in satirati, je veliko rezhí, ktere nam samorejo odvseti proſtoſt duha in mir ſerza. Proſtoſt duha iſhemo, de bi ſe samogli k’ Bogu povsdigniti, in de bi ne bili vezh oblosheni in obtesheni od poſvetnih rezhí. Duſha, ki je ſama ſvoja, in ki je navesana na ſvojo laſtno voljo, ne more nikdar prave in ſtanovitne zhednoſti imeti.« — Tako piſhe ſ. Teresija.
Satiranje in satajevanje laſtne volje ni le dolshnoſt kloſhterſkih ljudi, ampak vſih kriſtjanov, poſebno per ſpokornih delih in ſploh per duſhnih opravilih. S’ satajevanjem laſtne volje in s’ satiranjem laſtne ljubesni kriſtjan boljſhi in bolj varno pokoro dela, kakor s’ nar ojſtrejſhimi deli po ſvoji laſtni volji.
»Persadevaj ſi satajevati in popolnama satreti laſtno voljo, tako de ne boſh v’ nobeni rezhi po ſvoji laſtni volji ravnal, zhe je mogozhe. Navadi ſe tedaj sadovoljin biti in ſe veſeliti, kadar ti kdo sopergovori.« — Tako pravi ſ. Vinzenz Fereri.
