Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/221

Stran je bila lektorirana


vſe drugo nagnjenje sgubil, in drusiga nizh ni shelel, kakor Bogu dopaſti in ſi njegovo ljubesin sadobiti. In je rekel, de ko bi imel sdaj prezej umreti in v’ nebeſa iti, ali pa ſhe dalje na ſvetu Bogu ſlushiti, in tudi druge k’ boshji ſlushbi in ljubesni perpravljati, bi ſi raji isvolil, is ljubesni do Boga ſhe na ſvetu oſtati, kakor prezej v’ nebeſa iti.

»Ah! nimamo toliko ljubesni, kolikor nam jo je treba; sakaj treba bi nam bilo imeti neſkonzhno ljubesin, de bi samogli Goſpoda ſvojiga Boga po dolshnoſti ljubiti; in per vſim tem — o mi nevredni greſhniki! — per vſim tem jo sapravljamo in sametvamo sa nizhemarne poſvetne rezhí, kakor de bi je odvezh imeli!« — Pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

Leta ſvetnik ni hotel nobeniga nagnjenja do ſtvarí v’ ſvojim ſerzu terpeti, in je rekel: Gotovo, ko bi jeſt le kolikej nagnenja ali ljubesni v’ ſvojim ſerzu najdil, ki ni od Boga in savolj Boga, bi jo prezej vun vergel; sakaj raji bi bil prasin nizh, kakor pa ne veſ boshji.

˛S. Filip Neri, veſ vshgan od boshje ljubesni, je vezhkrat rekel: Ah! kako je mogozhe, de zhlovek, ki v’ Boga véruje, ſhe kej drusiga ljubiti samore, kakor le ſamiga Boga! — In vzhaſi ſe je ljubesnivo pred Bogam pertoshil, rekozh: O Goſpod! ker ſi ti tako ljubesniv, in ker ſi mi sapovedal te ljubiti, sakaj ſi mi le eno ſamo ſerze dal, in ſhe to tako majhno! —

˛S. Avguſhtin ſi je sveſto persadeval; vſo ſvojo ljubesin le Bogu dati, in je tedaj ſvojo duſho vzhaſi tako nagovoril: Ktera rézh je le na tem ſvetu, o moja duſha, de bi te samogla