veſeliti in ſi tvojo ljubesin perdobiti? Kamor ſe oberneſh, ne vidiſh drusiga, kakor nebeſa in semljo. Zhe pa v’ nebeſih ali na semlji káko ſtvar najdeſh, ki je vredna hvale in ljubesni, koliko hvale in ljubesni je pa Bog vredin, ki je vſtaril tiſte rezhí, ki jih hvaliſh in ljubiſh! — Moja duſha! do sdaj ſi ſe veliko trudila v’ mnogih sheljah, ki ſo te ranile, ki ſo tvojo ljubesin rasdelile, in ſo te na sadnje v’ nepokoji in v’ nevarnoſti puſtile. ˛Sposnaj ſe sdej nekoliko, in vpraſhaj tiſtih ſtvarí, ki ti dopadejo, kdo je njih ſtvarnik; in ker ti ſtvar dopade, ljubi ſtvarnika. — O Goſpod, moj Bog! gotovo ſi ti vredin zhes vſe zheſhen in ljubljen biti, kar je v’ nebeſih in na semlji; ali velikovezh, nizh ni vredno ljubljeno biti, ampak vſo ljubesin ſmo le tebi dolshni!
»Duſha, ktera sareſ Boga ljubi, kadar vé, de je kaka rezh boljſhi in bolj Bogu dopadljiva, jo prezej in bres teshave ſtorí, ker jo veſelí, po boshjim dopadenji ravnati. — O moj Bog! kaj je drusiga treha, kakor te reſnizhno ljubiti, in is ljubesni do tebe vſe rezhí sapuſtiti, in vſe poſtane prijetno in lahko.« — Tako govori ſ. Teresija.
Kakor tukej govori, ravno tako je tudi miſlila in ravnala letá zhaſtitljiva ſvetniza; in je tudi rekla: Kadar ſposnam in vém, de je kaka rezh bolj popolnama in bolj Bogu dopadljiva, kakor kaka druga, ſim veſéla in mirna, in jo rada opravim; in letó veſelje, de po boshjim dopadenji ravnam mi odvsame vſe teshave, kadar moram kako drugo rézh opuſtiti, ki bi jo bila rada ſtorila.
