Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/223

Stran je bila lektorirana


»Kadar ſe je ljubesin do Boga kake duſhe polaſtila, vname v’ nji neſkonzhne shelje, smiram delati sa ſvojiga ljubiga tako de, zhe ſhe totiko sa-nj ſtorí, in zhe ſhe toliko zhaſa sa-nj dela, ſe ji sdí, de ni vſe nizh; in je smiram shaloſtna, de takó malo sa ſvojiga Boga ſtori; in ko bi ji bilo perpuſheno ſe pokonzhati in umreti sanj, bi bila grosno veſéla. — Sdí ſe ji tudi, de vſe to kar ve, ni nizh, in de v’ lenobi shiví; sakaj ljubesin ji ſposnati da, kaj Bog od naſ prejeti saſlushi; in per luzhi tega ſposnanja vidi vſe pregreſhke in nepopolnamoſti ſvojiga djanja, in to ji dela ſramoto in teshavo, ker ſposná, de vſe njeno djanje je nevredno tako velikiga Goſpoda; in je tedaj deljezh odlozhena od laſtne hvale in prevsetnoſti, in od sanizhevanja in ſojenja ſvojiga blishnjiga.« — Tako uzhi ſ. Janes Kriſoſtom.

˛S. Karl, Milanſki ſhkoſ, je imel zel zhaſ ſvojiga shivljenja neſkonzhno velike shelje, Boga zhaſtiti, njemu ſlushiti, in njegovo zhaſt in ſlushbo vedno mnoshiti; satorej je bil neutruden v’ delih sa Boga; in vezh ko je sravin teshav in truda imel, bolj je s’ veſeljem delal, tako de, kadar ſo vzhaſi njegovi duhovni in ſlushabniki she opeſhali in omagali od trudnoſti, ni bilo na njem nobene trudnoſti viditi, ker mu je ljubesin boshja prezhudno mozh dajala. — In deſiravno je tolikanj is ljubesni do Boga delal, ni bil nikoli sadovoljin s’ tem, kar je ſloril, ampak ſi je smiram persadeval, ſhe kej snajditi v’ ſlushbi Goſpoda ſvojiga Boga, de bi mu bil bolj dopadljiv; in nikoli v’ nobeno drugo rézh ni miſlil in od nobene druge rezhí ni govoril,