kakor od Boga, in kakó bi ſe samoglo njemu bolj ſlushiti in njegovo zhaſt pomnoshiti.
»Kadar kdo do popolnama ljubesni boshje pride, de le ſamiga Boga ljubi in drusiga nizh, tak poſtane, kakor ko bi bil sgolj ſam na ſvetu. Nizh ne mara vezh sa zhaſt, in ſe saſramovanja ne boji; nizh ne porajta na ſkuſhnjave in na terpljenje; sgubi veſelje do vſih zhaſnih rezhí. In ker v’ nobeni rézhi polajſhanja, troſhta in pokoja ne najde, iſhe neprenehama ſvojiga ljubljeniga Boga, in ſe nikdar ne utrudi; tako de kadar dela ali jé, zhuje ali ſpí, in v’ vſih ſvojih opravilih in pogovorih le to miſli in ſi persadeva, de bi ſvojiga ljubljeniga Boga najdil; sakaj tam je njegovo ſerzé, kjer je vſe njegovo bogaſtvo.« — Tako piſhe ſveti uzhenik Janes Krisoſtom.
˛S. Honorat je bil tako poln ljubesni do Boga, in ſi je tako persadeval, mu ſlushiti in ga zhaſtiti, de ni le po dnevi, ampak tudi po nozhi vſe ſvoje miſli v’ Boga obernjene imel; takó de je v’ ſpanji velikokrat od tega govoril, kakó ſmo dolshni, Boga ljubiti, in kako bi ga imeli ljubiti. In vſe njegove ſanje ſo bile od ljubesni do Boga in od boshjih rezhí.
Prezhudna je bila ljubesin, ktero je ſ. Vinzenz Fereri do Boga imel. Vſa njegova duſha in vſe njegovo ſerze je bilo napolnjeno s’ preſveto ljubesnijo boshjo. Vedno je v’ Boga miſlil, in od drusiga ni govoril, kakor od Boga in s’ Bogam; tako de kadar je hodil ali ſedèl, bral ali govoril, je bil veſ v’ Boga samakrijen; in ljubesin boshja mu je bila viditi na obrasu in v’ ozheh, smiram in povſod, tudi po nozhi;
