Smiram ſe je ſkerbno varoval, je satiral ſvoje nagnjenja, je bil pravizhin v’ ſvojih ſodbah, varin v’ ſvojih beſedah, previdin v’ ſvojim djanji, sveſt v’ vſih duhovnih opravilih, in tako popolnama s’ Bogam sedinjen, de ſe je she po sunanjim lahko vidilo, de le ljubesin boshja shivì v’ njegovim ſerzu, in de kraljuje zhes njegovo duſho in zhes vſe njegove miſli in njegovo djanje. Vſe njegove shelje ſo le na to ſhle, de bi bil Bog od vſih prav posnan in zhaſten, in de bi vſi ljudje njegovo ſveto voljo smiram in povſod sveſtó dopolnovali. V to je bilo vſe obernjeno, karkoli je miſlil, govoril ali ſtoril.
»Ljubesin do Boga ſe sadobí, kadar zhlovek terdno ſklene, delati in terpeti savolj Boga, in ſe vſih tiſtih rezhí sdershati, ki mu niſo dopadljive; in de po tem tudi sareſ to ſtorí, kolikor perloshnotli najde. De bo pa zhlovek samogel to v’ vélikih perloshnoſtih ſtoriti, ſe mora navaditi, v’ majhnih tako ravnati.« — Tako govori ſ. Teresija.
Tudi v’ tem je bil ſ. Vinzenz imenitin. Tudi v’ majhnih rezheh ni hotel nizh soper pravizo, reſnizo ali ljubesin ſtorili, deſiravno je imel savolj tega veliko sopernih odgovorov, veliko ozhitanja, sanizhevanja in veliko drugih teshav preſtati. V’ vſih tih sopernoſtih ni bilo nikoli viditi, de bi bil nevoljin ali nepoterpeshljiv; ampak tako mozhna je bila ljubesin boshja v’ njem, de ravno v’ teshavah in sopernoſtih je s’ nar vezhi krotkoſtjo in s’ prezhudnim miram govoril in ravnal.
»De bomo Jesuſa smiram bolj in bolj ljubili, je grosno dobro, de ſe navadimo, ga
