smiram pred ozhmi imeti, kolikor je le mognzhe. To samoremo na tri vishe ſroriti. Pervizh; kadar imamo kako rezh ſtoriti, miſlimo ſi, kako je Jesuſ to rezh opravljal, dokler je na ſvetu bil, in kakoſhne namene je sravin imel; in ga po tem poſnemajmo. Drugizh; miſlimo ſi, de naſ on smiram gleda per naſhih opravilih, in de nam ſvoje gnade in ſvoj ſvèt daje. Tretjizh; ſposnajmo njega v’ ſvojim blishnim. Zhe vſe to ſtorimò, bomo veliko loshej in bolj popolnama opravljali vſe ſvoje dela, ſe bomo loshej pregreſhkov, nepokojnoſti in nepoterpeshljivoſti varovali; in karkoli bomo vojimu blishnjimu ſtlorili, ſi bomo sravin toliko saſlushili, kakor ko bi to ſamimu Jesuſu ſtorili.« — Tako uzhi ſ. Vinzenz.
Kakor letá ſvetnik druge uzhí, tako jo tudi ſam ravnal, satoraj je neisrezheno viſoko priſhel v’ ljubesni do Jesuſa. Predinj je kej govoril ali ſvetoval ali ſtoril, je vſelej préd s’ ſvojimi duſhnimi ozhmi v shivljenje Jesuſovo pogledal, de je kak sgled najdil, po kterim je ravnal. In je imel navado rezhi: Tako je Jesuſ govoril, tako je Jesuſ ravnal, v’ vſih ljudeh moramo Kriſtuſa viditi, i. t. d.
»Hozheſh vediti, kako deljezh ſi she priſhel v’ ljubesni do Boga? Glej, po tem boſh to ſposnal: Bolj ko v’ ſerzu raſte ljubesin boshja, bolj ſe tudi shelje pomnoshijo, terpeti in sanizhevan biti. — To je gotovo snamnje ſvetiga ognja boshje ljubesni, vſo drugo je le prasin dim.« — Pravi ſ. Vinzenz.
˛S. Janes od Krisha je reſnizo tih beſedi v’ djanji pokasal, ker je sareſ smiram vezh in vezh
