Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/23

Stran je bila lektorirana


je bila oblezhena, je smiram boſa hodila, in je nar nishi dela v’ kloſhtru opravljala; smiram je bila ſama, kolikor je le ſmela; je le oſtanke jedla in ſlabo vodo pila. Vſe nune ſo miſlile, de ni prav per pameti, ſo ſe ji poſmehovale in ſo jo sanizhevale. Ali ravno s tem ſo bile njene ſerzhne shelje dopolnjene, in sato tudi ni nikoli nizh rekla, zhe ſo ji nune ſhe totiko persadjale. — Vikſhi tedaj, ker je shelel, to ſveto duſho viditi in ſe od nje uzhiti, ſe je podal v’ tiſti kloſhter, in je proſil zhaſti-vredno mater, ki je bila kloſhtru predpoſtavljena, de naj mu vſe njene nune pokashe; in po tem ko je bil vſe eno sa drugo vidil, ſe mu je sdelo, de tiſte ſvete duſhe ni med njimi, je tedaj zhaſti-vredno mater vpraſhal, zhe ſo to vſe njene nune; in mu je odgovorila, de ſo vſe, le ena ſama je ſhe, ki je nora. Vikſhi sheli, ſhe to viditi; jo gredo tedaj iſkat in mu jo perpeljejo. Komej jo je sagledal, je ſposnal, de je to tiſta ſvetniza, ſe je pred-njo na tla vergel in jo je proſil, de naj Boga sa-nj proſi. Kadar ſo nune to vidile, ſo ſe savsele in ſo mu rekle: Zhaſtivredin ozhe, ſe motite; ta je nora. — Ve ſte nore ve; jim je odgovoril. Vedite, de ta je veliko bolj ſveta, kakor mi vſi ſkup, savolj njene velike ponishnoſti. — Po tem ſo ſe ji vſe nune s’ sgrevanim ſerzam k’ nogam vergle in ſo je proſile, de naj jim odpuſti, ko ſo jo do sdaj tako sanizhevale. Ali ponishni ſveti Iſidori je leta zhaſt, ktero ſo ji ſkasovale, kako teshko djala, de ni mogla vezh v’ tem kloſhtru oſtati, ampak ga je kmalo po tem sapuſtila, in ni bilo nikdar vezh od nje ſliſhati.