terpeti shelel, kakor ſe je ljubesin boshja v’ njegovim ſerzu mnoshila. Enkrat ſe mu je bil Kriſtuſ perkasal in ga je vpraſhal: Kaj ti bom dal sa plazhilo, ker ſi toliko sa-me ſtoril in terpel? — In ſ. Janes je odgovoril: Goſpod, daj mi terpeti in sanizhevanimu biti savolj tebe!
»Gotovo snamnje, de drugiga ne ljuhimo, kakor ſamiga Boga, je to, kadar ga v’ vſih rezheh enako ljubimo. Sakaj Bog je smiram ſam ſebi enak; zhe tedaj naſha ljubesin do njega ni v’ vſih okoliſhinjah enaka, to pride is tega, ko je naſhe ſerze ſhe na kej drusiga navesano, kar ni Bog« — Tako govori ſ. Franziſhk ˛Salesi.
Is tega ſe vidi, de je bila ljubesin do Boga, ktero je ravno leta ſvetnik v’ ſvojim ſerzu imel, gotova in prava; sakaj v’ vſih okoliſhinjah je enako Boga ljubil, v’ ſrezhi in neſrezhi, v’ veſelji in v’ shaloſti, v’ troſhtih in v’ sopernoſtih, v’ sdravji in v’ bolesni; in v’ vſih rezheh in pergodhah je enako Boga zhaſtíl in hvalil. Sakaj preprizhan je bil, de ſe ravno tako soperne, kakor prijetne rezhí le po boshji volji in previdnoſti pergodé; in de bi ſe boshja volja sgodila, le to je njegova ſveta ljubesin shelela.
˛Serze kriſtjana, kteri reſnizhno Boga ljubi, je kakor ſolnze. Deſiravno nam vzhaſi zherni oblaki ſolnze sakrijejo, vender ſamo na ſebi smiram ſvetlo in gorezhe oſtane.
»Méra, po kteri ſe méri ljubesin do Boga, je posheljenje zhaſnib rezhí. Menj ko je tega posheljenja v’ duſhi, bolj v’ nji raſte in ſe mnoshí boshja ljubesin; in kadar nima zlo nizh vezh tega posheljenja, je njena ljubesin
