do Boga popolnama.« — Tako piſhe ſ. uzhenik Avguſhtin.
˛S. Franziſhk ˛Salesi je imel navado rezhí: Jeſt shelim malo rezhi, in tudi od tih rezhí malo shelim; nimam ſkorej nobeniga posheljenja vezh.
˛S. Teresija je tako k’ Bogu molila: O Ljubesin, ki me bolj ljubiſh, kakor ſe samorem ſama ſebe ljubiti, in bolj, kakor sapopaſti samorem! Sakaj bi tedaj hotla kej vezh sheleti, kakor kar mi daſh?
»Nar gotovſhi snamnje, po kterim ſe ſposna, zhe ima kdo ljubesin do Boga, je ljubesin do blishnjiga. Leté dve ljubesni niſte nikoli ena vod druge odlozhene. In gotovo je, de bolj ko ſe bo ljubesin do blishnjiga v’ tebi pomnoshila, vezhi bo tudi poſtala tvoja ljubesin do Boga. Zhe hozhe kdo vidiſi, koliko Boga ljubi, naj le pogleda in premiſli, koliko ljubi ſvojiga blishnjiga. Tedaj je grosno veliko na tem leshezhe, de dobro ſposnamo, kako ſvojiga blishnjiga ljubimo; sakaj zhe ga popolnama ljubimo, ſmo vſe ſtorili. Poſebno ſi moramo persadevati, de ſe v’ majhnih rezheh dobro ſposnamo, kako ſe do blishnjiga sadershimò, in ni treba veliko porajtati na tiſte viſoke miſli, ktere nam vzhaſi per molitvi pridejo, kako bomo s’ ſvojim blishnjim ravnali, in ki jih po tem nikoli v’ djanji ne ſkashemo. V’ vſakdanjih navadnih rezheh ſe mora naſha ljubesin do blishnjiga pokasati.« — Tako piſhe ſ. Teresija.
Tertulian piſhe od pervih kriſtjanov, de ſo edin drusiga tako perſerzhno ljubili, de ſo ſe zlo neverniki zhudili, in ſo med ſabo rekli:
