nasaj, kjer ſi me najdil. — Evlogi mu je dal meſá jeſti, kolikor je hotel, in ſi je persadeval, ga potolashiti. Ali revesh ſe ni dal potolashiti, in je rekel, de hozhe ljudi viditi, de naj ga le nasaj na pot neſe. — ˛Slushabrnik boshji ni vedil, kaj bi ſtoril, in ni nikakor hotel lete lepe perloshnoſti sgubiti, ljubesin do blishnjiga ſkasovati. V’ tih teshavah mu je Bog miſel dal, de naj ga k’ ſ. Antonu puſhavniku pelje, de mu bo ſvetoval, kaj mu je ſtoriti. Kadar ſta bila pred ſ. Antonam, jima je perporozhil, de naj nikar ſkuſhnjav hudobniga duha ne poſluſhata; de je Bog te ſkuſhnjave perpuſtil, sato ko ſta she bliso ſmerti; de naj tedaj poterpita ſhe kratek zhaſ in naj ſe ne sapuſtita, de plazhíla ne sgubita, ki jima ga je Bog perpravil. — Po tem ſta ſe mirno domú vernila, in zhes ſhtirideſet dni ſta umerla, narpred Evlogi, in kmalo sa njim njegov revesh.
»Bog tako naſhiga blishnjiga ljubi, de je sa-nj ſvoje laſtno shivljenje dal, in de ga veſelí, kadar njega sapuſtimo, de blishnjimu ſtreshemo in dobro ſtorimò. Tedaj ſi lahko miſlimo, kako mu je vſe to grosno dopadljivo, kar blishnjimu dobriga ſtorimò. Ah! ko bi mi prav ſposnali, kako velika in imenitna je zhednoſt ljubesni do blishnjiga, bi ſi sa nobeno rezh tako ne persadevali, kakor sa leto ljubesin.« — Tako pravi ſ. Teresija.
Prezhudna je bila ljubesin do blishnjiga v’ ſerzu ſ. Vinzenza. Nikoli ſe ni utrudil v’ dobrih delih sa ſvojiga blishnjiga, in nikoli ni miſlil, de je sadoſti ſtoril. Nesapopadljivo je, kako je samogel letá revni duhovin toliko dobriga blishnjimu
