ljubimo in mu kej dobriga ſtorimo, ne ſmemo gledati na tiſtiga, kteri naſh dar prejme, ampak na tiſtiga, savolj kteriga letó dobro delo ſtorimò. In nikar ne obúpajmo, zhe vzhaſi kako sopernoſt v’ ſebi obzhutimo, to ſtoriti. Sakaj ena unzha leté terdne in modre ljubesni je vezh vredna, kakor velik kup tiſte obzbutljive in naturne ljubesni, ktero imajo tudi shivali, in ktera naſ vzhaſi le goljſa in naſho pamet preſlepí.« — Tako uzhi ſ. Franziſhk ˛Salesi.
De ſmo dolshni po Kriſtuſovim nauku in sgledu tudi tiſtiga blishnjiga ljubiti, ki nam je sóperin, je gotovo, ker nam ſhe zlo sapoveduje, ſovrashnike ljubiti, in ker naſ tudi on ljubi, deſiravno ſmo mu savolj ſvojih pregreſhkov in ſlabih laſtnoſt, velikokrat grosno soperni.
»Varujmo ſe, de ſe ne bomo pertoshili, de ne bomo nejevoljni, in de ne bomo ſlabo govorili soper tiſte, ki ſe nam ſovrashne ſkasujejo, ki niſo s’ nami sadovoljni in ki ſe naſhimu djanju soperſtavijo, ali ki naſ zlo preganjajo po krivizi, ki nam ſhkodo delajo in ki hudo govoré soper naſ; ampak bodimo jim perſerzhno dobri, kakor popred; in zhe samoremo, ſkasujmo jim zhaſt, govorimo dobro od njih, ſtorímo jim kej dobriga, zhe najdemo perloshnoſt; in zhe je treha, vsemimo vſo nezhaſt in vſe sanizhevanje ſami na-ſe, de bomo njih zhaſt reſhili. Vſe to moramo ſtoriti, pervizh sato, de bomo hudo s’ dobrim premagali, kakor piſhe ſ. Paul. [1] Drugizh sato, ker taki ljudje ſo velikovezh naſhi prijatli in pomagavzi,
- ↑ Rim. 12, 21.
