kakor pa naſhi ſovrashniki, ker nam pomagajo moriti laſtno ljubesin, ktera je naſh nar hujſhi ſovrashnik. In ravno oni nam tudi nar lepſhi perloshnoſti dajejo, veliko saſlushiti. Toraj ſo sareſ naſhi prijatli.« — Tako uzhi ſ. Vinzenz.
˛Svetimu Franziſhku ˛Salesju ſe je edin njegovih prijatlov pertoshil, de nar teshi rezh v’ zelim kerſhanſtvu ſe mu sdi sapoved ſovrashnike ljubiti. Na to-mu je ta ſvetnik tako odgovoril: Ne vém, kako je moje ſerze vſtvarjeno, in miſlim, de je Goſpodu dopadlo, mi drugazhi ſerze dati, kakor drugim ljudem; sakaj sapoved, ſovrashnike ljubiti, ſe mi ne le nizh teshka ne sdí, ampak jo s’ takim veſeljem dopolnujem, de ko bi mi bil Goſpod Bog prepovedal, ſovrashnike ljubiti, bi mu le s’ teshavo samogel pokorin biti. — In to je letá zhaſtitljivi ſvetnik tudi v’ djanji vedno ſkasoval. Premiſlimo tukaj en ſam sgled. Neki goſpod je ſvetiga ſhkoſa ˛Salesja grosno ſovrashil, in ſhkoſ ni nikoli mogel svediti, sakaj ga ſovrashi. Kar je le mogel, mu je hudiga ſtoril, ga je per vſaki perloshnoſti opravljal in ga je vedno ozhitno sanizhevnl. ˛S. Franziſhk je vſe svedil, pa ni nikdar nizh soper tega zhloveka rekel; ampak kadar ga je ſrezhal, ga je prijasno posdravil, mu je roko podal, in mu je s’ veliko krotkoſtjo in dobroto vſe to povedal, kar bi mu bilo samoglo ſlushiti v’ ſposnanje in ſpreobernjenje. Kadar je pa vidil, de vſe njegove beſede nizh ne pomagajo, mu je rekel: Vidim, de me sareſ mozhno ſovrashite, pa ne vem sakaj; ali gotovo vam povem: ko bi mi vi tudi deſno okó is glave isderli, vaſ bom ſhe s’ levim ljubesnivo pogledal, kakor ko
