bi bili moj nar vezhi prijatel. — Ali tudi te ljubesnive beſede ſ. Franziſhka niſo samogle ſerza tega hudobnika omezhiti. Smiram bolj je ſvetiga ſhkoſa ſovrashil, takó de je nasadnje sazhel v’ njegovo okno ſtreljati, in ko ga je po tem na poti ſrezhal, je proti njemu vſtrelil, pa ga je sgreſhil, in je njegoviga kaplana sadel, ki je sravin njega bil. Na to ga je deshelſka goſpoſka po vſi pravizi v’ jecho saperla; in deſiravno ſi je ſ. Franziſhk vſe persadjal, kolikor je bilo le mogozhe, de bi ga bil reſhil, je bil k’ ſmerti obſojen. Kadar je ſ. Franziſhk to vidil je goſpoſko proſil, de naj tako dolgo poterpi, de bo ſhe kralja proſil, de naj temu zhloveku saneſe. In po tem ſi je ſ. Franziſhk ſpet toliko persadjal, de je nasadnje kralj povelje dal, de naj ſe mu saneſe. In ſvet ſhkoſ je ſa ſhel v’ jezho, ſvojimu ſovrashniku osnanit, de je od ſmerti reſhen, in ga je proſil, de naj mu odpuſtí in naj ſe s’ njim ſpravi; in ker ſe letá hudobnik ni hotel ſpraviti, je ſ. Franziſhk pred-nj pokleknil in ga je sa boshjo voljo proſil, de naj ſe s’ njim ſpravi. Ali vſe je bilo saſtojn. — Kadar je ſ. Franziſhk to vidil; mu je s’ shaloſtnim ſerzam rekel: Is rok deshelſke pravize ſim vaſ reſhil, is rok boshje pravize vaſ pa ne bom mogel reſhiti. — Kmalo po tem je leta ſovrashni zhlovek ſvoje hudobnb shivljenje dokonzhal.
Od ſtariga puſhavnika ſe bere, ki je bil poln uſmiljenja in ljubesni do blishnjiga, tudi do tiſtih, ki ſo mu krivizo in ſhkodo delali. Bliso njegove puſhave je bil drug puſhavnik, ki je velikokrat ſkrivej v’ njegovo puſhavo prihel, in mu je, kar je najdil, ukradil, poſebno
