pa jedilo. ˛Stari puſhavnik je vſe to vedil pa ni nikuli nizh rekel, ampak je le ſhe bolj pridno delal in menj jedil, rekozh: Miſlim, de moj ljubi brat je v’ veliki potrebi. — Kadar je letá ſveti ſtarzhek na ſmertno poſteljo priſhel, in ko ſo puſhavniki okoli njega ſtali, je sagledal ined njimi tudi ſvojiga tatú; in ga je k’ ſebi poklizal, mu je roke kuſhniſ in je rekel: O preljube roke koliko dobriga ſte mi ſtorile! ˛Se vam ſerzhno sahvalim; ve ſte mi nebeſa saſlushile!
»Persadujmo ſi, de bomo smiram polni uſmiljenja do greſhnikov; sakaj kdor nima uſmiljenja in ljubesni do greſhnikov, ne saſlushi, de bi Bog uſmiljenje s’ njim imel.« — Pravi ſ. Vinzenz.
Leta ſvetnik ſe ni nikoli zhudil, zhe je kdo tudi kak velik greh ſtoril, ampak je rekel: Greſhiti je zhloveku laſtno, ker je ſpozhet in rojen v’ grehu. — In ker je tako dobro posnal hudobno naturo zhloveſhko, je bil tako poln ljubesni in uſmiljenja do greſhnikov, de ni nikoli s’ gerdo in s’ ojſtroſtjo s’ njimi ravnal, ampak de je tudi s’ nar vezhimi greſhniki smiram le s’ lepimi in ljubesnivimi beſedami govoril. In s’ tem jih je vezh ſpreobernil, kakor drugi duhovni s’ ojſtrim ſvarjenjem.
»Med vſimi tiſtirni, ki ſo sopopadeni v’ tej beſedi: naſh blishnji, nobedin ni tako sareſ naſh blishnji, kakor naſha drushina; sakaj ljudje naſhe drushine ſo nam reſ nar blishej, ker s’ nami pod ravno tiſto ſtreho shivé, in ravno tiſti kruh jedo, kakor mi. Satorej moramo do ſvoje drushine poſebno ljubesin imeti. Ravnajmo tedaj s’ njimi smiram po pravi kerſhanſki
