ljubesni, ktera ne pride is meſá in kerví, in tudi ne is kake dobre laſtnoſti naſhiga blishnjiga, ampak is Boga. — Tako pravi ſ. Franeiſhk ˛Salesi.
Ravno to nam je tudi v’ ſvetim piſmu poſebno perporozheno. Zhe kdo sa ſvoje ljudi, poſebno pa sa ſvoje domazhe ne ſkerbi, pravi ſ. Paul, je vero satajil, in je hujſhi, kakor nevernik [1].
»Bog nekterimu da edinoſt ſerza s’ njegovim blishnjim, in perſerzhno ljubesin do njega; in to je edin nar vezhih in nar lepſhih darov, ki jih boshja dobrota zhloveku dati samore.« — Pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.
˛Spominja vredno je, kar ſ. Ambrosh piſhe od ſvete devize Teodore. Leta deviza je bila savolj kerſhanſke vere pred neverniga ſodnika perpeljana, in ker ni hotla kerſhanſke vere satajiti, je bila narpred obſojena, v’ nezhiſto hiſho peljana biti, kjer bodo rasujsdani nezhiſtniki neſpodobno s’ njo ravnali; in po tem k’ ſmerti peljana biti. Kadar je bila v’ hiſho perpeljana, je narpred neki ſoldat k’ nji ſhel. ˛Sveta deviza ſe ga je grosno uſtraſhila, ali ſoldat ji je rekel, de naj ſe nikar ne boji, in de jo je le reſhit priſhel; de naj mu tedaj ſvoje oblazhilo da, in de naj ona njegovo oblezhe in naj ubeshí. To je ſ. Teodora ſtorila, in je nevarnoſti odſhla. Po tem ſo neverniki ſoldata, ko ſo miſlili, de je deviza Teodora, vseli in k’ ſmerti peljali. Kadar je pa ſ. Teodora to vidila, ſe ji je tako uſmilil, de jo sazhela na glaſ upiti,
- ↑ I. Tim. 5, 8.
