blishnjiga ljubimo; ali sato, ko tudi Bog naſhiga blishnjiga ljubi; ali sato, ko je Bog v’ naſhim blishnjim; ali sato, de bi v’ njem bil. — Reſ je, de ſmemo blishnjiga tudi savolj kakih drugih lepih laſtnoſt ljubiti: tode ga moramo smiram savolj Boga bolj ljubiti, kakor savolj ktere druge rezhi. Kolikor menj ga pa savolj kake druge rezhi ljubimo, kakor le savolj Boga, toliko je naſha ljubesin zhiſtejſhi in popolniſhi. — Tudi nam je perpuſheno, nektere ljudi bolj ljubiti, kakor druge, poſtavim ſtarſhe, dobrotnike, poboshne ljudi; tode letá naſha vezhi ljubesin ne ſme priti le is vezhiga dobizhka, ki ga od tih ljudi imamo, ampak is tega, ki ſo bolj Bogu podobni, in ko Bog ſam hozhe, de naj jih bolj ljubimo. — O kakó malokdej ſe najde na ſvetu leta prava ljubesin!« — Tako uzhi ſ. Franziſhk ˛Saſesi.
Leta ſvetnik je bil sareſ v’ majhnim ſhtevilu tiſtih, ki imajo pravo ſveto kerſhanſko ljubesin do Boga in do blishnjiga; in je imel navado, ſvojiga blishnjiga v’ Bogu, in Boga v ſvojim blishnjim viditi! in je vezhkrat rekel: Ah, kdaj bomo duſho ſvojiga blishnjiga v’ preſvetim ſerzu Jesuſovim vidili! Kdor ſvojiga blishnjiga drugej vidi, je v’ nevarnoſti, ga ne prav in ne ſtanovitno ljubiti; ali v’ Jesuſovim ſerzu pa, kdo bi ga ne ljubil? kdo bi ga ne prenaſhal? kdo bi s’ njim ne poterpel? — Gotovo v’ Jesuſovim ſerzu je naſh blishnji, in naſh ljubesnivi Svelizhar is ljubesni do njega umira.
»Med vſimi perpomozhki, po kterih ſe samore edinoſt in ljubesin s’ Bogam in s’ blishnjim sadobiti in ohraniti, niſim nobeniga boljſhiga
