to obernejo, de bi ſi ſhe kej vezh perdobili, in de bi pomnoshili ſvoje bogaſtvo, kakor ko bi vſe to, kar ſo ſi do sdaj perdobili, zlo nizh ne bilo.
»Na poti popolnamoſti moramo s’ tem sazheti, de terdno in ſtanovitno ſklenemo, ſe popolnama Bogu dati, in de mu s’ ljubesnivimi beſedami, ki pridejo is ſerza, obljubimo, de hozhemo v’ prihodnje njegovi biti bres vſiga perdershka. In po tem moramo ta ſklep in to obljubo vezhkrat ponoviti.« — Tako uzhi ſ. Franziſhk ˛Salesi.
V Rimu je neki ſvét pridgar ekserzizije(to je, ojſtre ſpokorne pridge, tri dni, sutraj in popoldne) imel. Bliso tiſte zerkve, kjer je pridgoval, je bil kloſhter, v’ kterim je shivela rasujsdana nuna, Marija Bonaventura po imenu. Kadar je ſlíſhala, de bodo ekserzizije v’ tej zerkvi, je prezej rekla, de jih ne bo ſhla poſluſhat; njene ſeſtre ſo jo pa tako dolgo proſile, de je obljubila, jih poſluſhat iti. V’ pervi pridgi je pridgar govoril od tega, sakaj naſ je Bog vſtvaril; in v’ ſerzu lete nune ſe je per tej pridgi tak ſvet oginj vshgal, de je po pridgi duhovnimu rekla: Ozhe, ſklenila ſim, ſvetniza poſtati, in v’ kratkim. — Po tem ſi je ravno te beſede na papir sapiſala in jih je k’ nogam podobe krishaniga Jesuſa perpéla. In od tiſte ure je tako ſveto shiveti sazhela, de je enajſt meſzov po tem v’ ſvetoſti umerla, in de ſe je njeno shivljenje popiſalo.
»Vedno ſliſhim govoriti od popolnamoſti, pa jih le malo vidim, ki ſo sareſ popolnama. Vſak ſi miſli popolnamoſt po ſvojih sapopadkih.
