bi mu vſe to, bres ljubesni do Boga in do blishnjiga, nizh ne pomagalo.
»Sa popolnamoſt je ena ſama rezh potrebna, to je, boshjo voljo dopolnovati. Sakaj po beſednh naſhiga Goſpoda Jesuſa Kriſtuſa naj tiſti, ki hozhe popolnama biti, ſam ſebe satajuje, naj ſvoj krish noſi, in naj sa njim hodi. Ali kdo ſe bolj satajuje, kdo bolj ſvoj krish noſi in kdo bolj sa Jesuſam hodi, kakor tiſti, ki ſi persadeva, nikoli ſvoje laſtne volje ne ſtoriti, ampak le boshjo voljo? Poglejte tedaj, kako malo je treba, de ſveti poſtanemo! Drusiga ne, kakor de ſe navadimo, vſelej le to hoteti, kar Bog hozhe.« — Tako uzhi ſ. Vinzenz.
Od kralja Davida je Goſpod Bog ſam ſprizhuval, de je bil mosh po boshjim ſerzu. In sakaj je bil tako Bogu dopadljiv? Sato ko je smiram boshjo voljo dopolnoval [1].
V tem ſe je poſebno tudi velika popolnamoſt ſvetiga Vinzenza pokasala, ker ſi je tako ſtanovitno persadeval, smiram le po boshji volji ravnati. Boshja volja je bila tiſta velika poſtava, po kteri je vſe ſvoje miſli, shelje, namene, ſklepe in djanje ravnal, in je vſe drugo, poſtavim: dobizhek, zhaſt, veſelje, s’ nogami poteptal, kadar je bilo kolikej boshji volji naſproti.
Bere ſe od uzheniga in ſvetiga mosha, de, kadar je na ſmertno poſteljo priſhel, ſo ga njegovi prijatli proſili, de naj jim ſhe nasadnje kak dober ſvèt in nauk pové; in jim je rekel: Sapopadek vſiga dobriga nauka je to, de zhlovek vſe, kar ſe mu pergodi, is boshjih rok prejme,
- ↑ Djanje Apoſl. 13, 22.
