de ne bomo nikoli svelizhani, zhe ſe hozhemo po ſvoji volji svelizhati. Kdor hozhe svelizhan biti, ſe mora po boshji volji svelizhati.« — Tako pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.
De ſo ſvetniki vſi sheleli, velikovezh po boshji volji ravnati, kakor po ſvoji laſtni, je gotovo in snano. Ali menj je snano, de ſo zlo nekteri neverni modrijani v’ ſtarih zhaſih to ſtorili in uzhili. Modri Plutark je uzhil, de ni prav, de ſe ſvojim prijatlam rezhe: Bog ti daj vſe dobro, kar ſam sheliſh. Ampak je rekel, de bi ſe imelo rezhi: Bog ti daj, de bi le to hotel, kar on hozhe. — In modri Epiktet ſprizhuje ſam od ſebe in pravi: Vedno ſim s’ vſim tem sadovoljin, kar ſe mi pergodi; sakaj vem, de vſe to, kar ſe mi pergodí, ſe sgodí po previdnoſti boshji; in gotovo vém, de vſe to, kar Bog hozhe, je boljſhi, kakor kar jeſt hozhem. — Kako lepe ſo te beſede ajdovſkiga modrijana, in vredne, od vſih kriſtjanov premiſhljene in ohranjene biti. Leti modrijani niſo praviga Boga posnali, in vender ſo voljo ſvojih bogov, ki ſo ſi jih ſanu domiſhljevali, tako viſoko zhaſtili. Kolikanj bolj bi imeli kriſtjani voljo praviga vezhniga Boga zhaſtiti in popolnama po nji shiveti.
»Dve smote vidim pogoſto med boshjimi ſlushabniki. Perva je, de mérijo ſvojo poboshnoſt po tiſtih troſhtih in ſladkoſtih, ki jih najdejo na poti proti Bogu; takó de, kadar ne obzhutijo tiſtih ſladkoſt, prezej miſlijo, de ſo vſo poboshnoſt sgubili. To je smota, in taka poboshnoſt je obzhutljiva poboshnoſt. Prava in reſnizhna poboshnoſt ni v’ tih rezheh, ampak