»Goſpod, kaj hozheſh de naj ſtorim? — To je snamnje duſhe, ki je do popolnamoſti priſhla, kadar tako zhiſto sapuſtí ſvojo laſtno voljo, de nizh drusiga vezh ne iſhe, in nizh drusiga nozhe in ne shelí, kakor le to ſtoriti, kar Bog hozhe.« — Tako piſhe ſveti uzhenik Bernard.
Perve beſede ſvetiga Paula, kadar mu je bil Bog gnado dal, ſe ſposnati in ſpreoberniti, ſo bile: Goſpod, kaj hozheſh de naj ſtorim? [1] In te beſede je on s’ takó reſnizhnimi sheljami in s’ takó velikim podvershenjem isrekel, de mu je Bog prezej gnado dal, popolnama po njegovi ſveti volji ravnati; in po tem ni nikdar vezh druge miſli in drugih shelja imel, kakor smiram in povſod in v’ vſih rezheh le boshjo voljo dopolnovati; in med tolikanj sopernoſtmi, teshavami, terpljenjem in martrami, ki jih je mogel do konza ſvojiga shivljenja preſtati, ni nobena rezh samogla premagati ali pomanjſhati njegove prezhudne ſtanovitnoſti, in njegoviga podvershenja pod ſveto boshjo voljo.
˛S. Franziſhka Fremiot je imela take velike shelje, boshjo voljo v’ vſih rezheh ſposnati in dopolnovati, de kadar je le ſliſhala to beſedo: boshja volja, ſe ji je sdelo, kakor ko bi bil kdo gorezho baklo k’ njenimu ſerzu pertiſnil; in dokler ni v’ kaki rezhi boshje volje ſposnala, ji je hilo, kakor ko bi bila v’ velikih martrah.
»Zhe hozheſh sareſ kej duſhniga dobizhka imeti, ſe moraſh na tanko tih beſedi ſ. Paula dershati: Glej ſam na-ſe! [2]. V tem ſte dve
