rezhi sapopadene: Pervizh, de ſe ne ſmemo v’ opravila drugih ljudi utikovati, in ne gledati na njih pregreſhke; sakaj sadoſti ima opraviti, kdor hozhe ſvoje laſtne opravila dobro opraviti, in ſvoje laſtne pregreſhke poboljſhati. Drugizh, de ſi prav k’ ſerzu vsamemo ſvojo laſtno popolnamoſt, in de ſi neprenehama persadevamo, po poti popolnamoſti hoditi, bres de bi na to gledali, zhe drugi hodijo po ti poti, ali ne. Sakaj sa ſvojo poboshnoſt in popolnamoſt mora vſak poſebej ſkerbeti; in deſiravno na tem ſvetu pravimo, de ljudje kake drushíne, kakiga ordna ali kakiga kraja, ſo tako rekozh le eno ſamo teló, bo na unim ſvetu drugazhi, sakaj tam bo vſak poſebej rajtengo dajal od ſvoje laſtne poboshnoſti, in od ſvojih laſtnih pregreſhkov.« — Tako govori boshji ſlushabnik Pater Paſtor.
Veliko bolj ſmo nagnjeni, pregreſhke drugih viditi in ſoditi, kakor ſvoje laſtne; ali ravno to je velik sadershek na poti proti kerſhanſki popolnamoſti. Bolj ko zhlovek ſam ſebe ſposná in ſodi, menj ſe mu ljubi, drugih ſoditi, sakaj on ſposna in v’ ſerzu obzhuti, de v’ rezheh, savolj kterih druge ſodi, ſam ſebe obſodi.
»Nobene perloshnoſti, per kteri kej sa ſvojo duſho saſlushiti samoreſh, ne samudi, ampak ſe je poſlushi v’ ſvoj duſhni dobizhek ; poſtavim, kadar ti kdo kako soperno beſedo rezhe; kadar ſe ti kej sapové, kar je soper tvojo voljo; kadar najdeſh perloshnoſt, ſe ponishati, ali ljubesin do blishnjiga, krotkoſt in poterpeshljivoſt ſkasati. Vſe te perloshnoſti ſo tvoji duſhni dobizhki, in torej bi jih imel ſhe ſam iſkati in
