ſi jih perdobiti; in tiſti dan, ko boſh vezh takih perloshnoſt najdil, bi ti imel bolj veſél ſpat iti, kakor kùpèz takrat, kadar veliko dobizhka v’ ſvoji kupzhii ſtorí.« — Tako pravi ſ. Ignazi.
Gotovo je, de ima vſak kriſtjan vſak dan nektere perloshnoſti, ſi sa svelizhanje kej saſlushiti. Ko bi kriſtjan prav ſposnal in prav premiſlil, koliko vſak dan lahko saſlushi, bi ſe sjutrej, kadar vſtane, njegovo ſerze s’ veſeljem napolnilo, de je ſpet dan priſhel, v’ kterim bo samogel ſvojimu Bogu shiveti, in s’ njegovo gnado in pomozhjo njegovo boshjo zhaſt in ſvoje laſtno svelizhanje mnoshiti. — Ko bi kriſtjan to prav premiſlil, bi veliko mozh v’ ſebi obzhutil, vſe sopernoſti in teshave voljno preterpeti, in vſe ſvoje dolshnoſti sveſto dopolniti.
Od ſvetiga miſijonarja Franziſhka Kſaverja ſe bere, de ga je bilo ſram in de ga je grosno ſerze bolelo, kadar je vidil, de ſo kùpzi préd v’ lndjo ſhli s ſvojim blagam, kakor miſijonarji s’ ſvetim evangelijem, ki je vezh vredno, kakor vſe bogaſtvo zeliga ſvetá; in je po tem ſhe s’ vezhim veſeljem v’ miſijon ſhel, kadar je bil v’ to isvoljen.
»Reſnizhno ſi persadevaj v’ zhednoſtih raſti, ſizer boſh smiram per tleh oſtal. Nikdar ne miſli, de ſi kako zhednoſt she sadobil, dokler ne vidiſh, de ſi v’ ſkuſhnjavah soper leto zhednoſt ſtanovitin oſtal, in dokler jo per vſih perloshnoſtih sveſtó ne dopolnujeſh; in tih perloshnoſt ſe ne ſmeſh ogibati, ampak jih moraſh velikovezh sheleti, iſkati in s’ veſeljem prejeti.« — Pravi ſ. Teresija.
