sakaj je raji tam kakor tukaj, je odgovoril, de v’ Tolosi je veliko zhaſtí in hvale, v’ Karkaſoni pa veliko sanizhevanja in terpljenja.
˛S. Konſtanzi je bil meshnar per neki ſarni zerkvi bliso Ankone na Laſhkim, in je tako sveſto ſlushil in lepo shivel, de ſo vſi ljudje, ki ſo ga posnali, rekli: To je velik ſvetnik. Is daljnih krajev ſo vzhaſi ljudje priſhli, de ſo ga vidili. Med tem je priſhel tudi neki kmet od deljezh, in je vpraſhal, kje je tiſti veliki ſvetnik. ˛So mu ga tedaj pokasali, ko je v’ zerkvi na lojtri ſtal, in lampo popravljal. Kadar ga kmet vidi, ſe sazhne sanizhljivo poſmehovati in pravi: Mi je shal de ſim tako deljezh priſhel. ˛Sim miſlil de bom kaj mosha vidil; ali to je komaj zhloveku podobno. (˛S. Konſtanzi je bil grosno majhne poſtave, bléd in ſuh od ſpokorniga shivljenja.) Kadar je ſ. Konſtanzi te beſede saſliſhal, je hitro is lojtre ſtopil, je ſhel s’ velikim veſeljem kmeta objet in mu je rekel: Prijatel, med vſimi, ki ſo me vidili, ſi ti ſam imel ozhi odperte, in ſi me ſposnal, de niſim vredin zhlovek imenovan biti.
»Bog nam daj gnado, de bi nizh ne porajtali na tiſte majhne rezhi, ki jih ljudje imenujejo rasshaljenje in sanizhevanje, in de bi sa vſo hvalo in zhaſt nizh bolj ne marali, kakor sa majhne ſlamnate bilke. — Kdor je sareſ ponishio, nikoli ne miſli, de ſe mu samore kako rasshaljenje ali kaka kriviza ſtoriti. Sareſ bi naſ imelo ſram biti, zhe ſmo nejevoljni savulj kake beſede, ki ſe nam rezhe, ali savolj kake rezhi, ki ſe nam ſtori; sakaj velika hudobija je, nejevoljin biti savolj vſake krive beſede,
