ki ſe nam rezhe, ker vidimo, de naſh ſtvarnik voljno poterpi s’ ſvojimi ſtvarmi, ki ga tolikokrat rasshalijo. — Poſebno naj to premiſlijo tiſte duſhe, ki ſo notranje molitve navajene. Zhe ſe ſposnajo, de niſo perpravljene, prezej vſako rasshaljenje odpuſtiti, ki ſe jim ſtori, ſe ne ſmejo veliko na ſvoje molitve sanaſhati, sakaj duſha, ktero sareſ Bog k’ ſebi povsdiguje v’ viſoki notranji molitvi, ne obzhuti nobeniga rasshaljenja vezh, in ji je vſe enako, zhe je zhaſtena ali sanizhevana, zhe ſe kaj dobriga ali kaj hudiga bd nje govori, in je le ſhe raji sanizhevana in preganjana, kakor zhaſtena in v’ miru puſhena.« — Tako uzhi ſ. Teresija.
˛S. Frariziſhk ˛Salesi je bil velikokrat od ſvojih ſovrashnikov mozhno opravljan; tode popolnama po krivizi. Njegovi prijatli, ki ſo dobro posnali njegovo ſvetoſt, ſo bili savolj tega hudobniga opravljanja mozhno nejevoljni. Kadar je pa ſ. Franziſhk to svedil, jim je rekel: Kdaj ſim vam oblaſt dal, ſe savolj mene soper moje ſovrashnike vsdigovati? Puſtite jih, naj me opravljajo, to je sa-me svelizhanſki krish, in prav majhin krish je to. Prevezh obzhutljiv je, kdor vſako muho obzhuti, ki ſe na-nj vſede. Kaj miſlite, de ſim jeſt bres pregreſhkov? Morde moji ſovrashniki bolj na tanko moje pregreſhke vidijo in ſposnajo, kakor jeſt; in mi tedaj dobro ſtoré, de mi jih na snanje dajo. Velikokrat zhlovek samiri kako ſvarjenje, in miſli, de je opravljanje, ko bi imel velikovezh hvaleshen biti. Kaj ſe nam mar kriviza godi, kadar naſ drugi sanizhujejo, ker bi ſe imeli ſami ſebe sanizhevati? — Ko bi nam Beg dal tako ponishnim
