»˛Se moramo vdati v’ boshjo voljo, in sadovoljni biti s’ vſakim ſtanam, v’ kteriga naſ Bog poſtavi; in ne ſmemo sheleti, is eniga ſtanu v’ drusiga ſtopiti, dokler ne ſposnamo, de je to boshja volja. Tako ravnati, je nar boljſhi, nar boljſhi in nar bolj svelizhanſko djanje na ſvetu.« — Tako uzhi ſ. Vinzenz.
Bil je poboshin revesh, ki je bil ſhantov in ki tudi ni mogel rasloshno govoriti; in je smiram rekel, de je veſél, de je tak, sato ko ga Bog hozhe taziga imeti. In je tudi rekel, de je veſél, de ima ſkuſhnjave in snotranje in sunanje teshave, sato ko Bog hozhe, de naj jih ima. Tudi je rekel, de ko bi bila boshja volja, de naj tavshent lét na semlji shiví, s’ velikimi teshavami obloshen in v’ vedni temoti in ſuhoti, bi bil smiram veſél in sadovoljin , de bi le Boga ne rasshalil. — Kakó lep sgled in nauk nam leta sveſti ſlushabnik boshji da!
˛S. Elisabeta je ſvojiga mosha v’ vojſki sgubila. Kadar je to svedila, ſe je prezej k’ Bogu obernila in je rekla: O Goſpod! ti veſh, de ſi ga raji imela, kakor vſe bogaſtvo tega ſvetá. Ali ker je tvoja volja, mi ga vseti, ſim takó sadovoljna s’ tem, kar ti hozheſh, de, ko bi samogla bres tvoje volje ſvojiga mosha s’ tem ſpet v’ shivljenje poklizati, de bi ſi en ſam laſ isruvala, bi tega ne hotla ſtoriti.
»Nikdar ne miſli, de ſtoriſh ſvojo kerſhanſko dolshnoſt, dokler ſvoje volje popolnama in v’ vſih rezheh, tudi v’ nar bolj sopernih in teshavnih, rad in veſél boshji volji ne podversheſh.« — Tako pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.
Od ravno tega ſvetnika ſe bere, de je rekel,
