Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/274

Stran je bila lektorirana


de v’ nar vezhih teshavah in bolezbinah je duſhna ſladkoſt, ki jo vshiva, ſtokrat vezhi, kakor ſizer, kadar nimam nizh terpeti; in de to is tega pride, ker je takrat ſhe bolj na tanko s’ Bogam sedinjen.

»Boljſhi je, ſe enkrat v’ boshjo voljo vdati v’ kaki rezhi, ki nam je soperna, in jo is ljubesni in pokorſhine do Boga ſtoriti, kakor ſto tavshent drugih dél, ki jih le po ſvoji volji in po ſvojim dopadenji opravimo.« — Pravi ſ. Vinzenz.

Neſkonzhno veliko ſi je boshji ſlushabnik Job per Bogu saſlushil, ker je v’ ſvojih velikih teshavah is ſerza rekel: Goſpod je dal, Goſpod je vsel; kakor je bilo Goſpodu dopadljivo, tako ſe je sgodilo; naj je imé Goſpodovo zheſheno! [1]

»Kdaj bo priſhel tiſti ſrezhni zhaſ, ko bomo vshivali ſladkoſt boshje volje v’ vſih rezheh, ki ſe nam bodo pergodile, in de v’ nobeni rezhi drusiga nizh ne bomo sheleli, kakor njegovo dopadenje ? Sakaj gotovo je, de nam vſe s'enako ljubesnijo in le sa naſhe svelizhanje delí, naj bodo sopernoſti, ali pa veſelje. Kdaj ſe bomo popolnama podali v’ roke ſvojiga preljubesniviga nebeſhkiga Ozheta? in kdaj mu bomo prepuſtíli ſkerb sa naſ in sa vſe naſhe opravila? in de ſi ne bomo nizh obranili, temuzh le sheleli, v’ vſih rezheh njemu dopaſti in mu sveſtó ſlushiti, kolikor bomo le samogli?« — Tako pravi ſ. Franziſhka Fremiot.

Bere ſe od kerſhanſke in poboshne shene nekiga ſoldata v’ ſtarih zhaſih, ki je bila tako

  1. Job 1, 21.