Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/277

Stran je bila lektorirana


premiſhljevanja in poſnemanja: Niſim ravno upala, de me bo Bog reſhil in mi shivljenje ohranil, ampak to ſim terdno upala, de bo Bog to s’ mano ſtoril, kar bo nar bolj njemu v’ zhaſt in meni v svelizhanje; de me bo tedaj is nevarnoſti reſhil, ali pa de me bo shivljenje sgubiti puſtil, kakor bo njegova ſveta volja. In v’ té vdanoſti v’ boshjo voljo ſim v’ vſih nevarnoſtih velik mir in perſerzhno veſelje obzhutila.

»Ko bi ſe tí popolnama v’ boshjo voljo vdal, bi po poti kerſhanſke popolnamoſti deljezh priſhel, bres de bi ſam vedil, kako in kdaj; kakor ljudje, ki ſe po morji vosijo in ſe tiſtimu prepuſté, ki barko visha, deljezh pridejo, ko ne vejo kdaj in kakó. — Tako govori ſ. Franziſhk ˛Salesi.

V’ nekim kloſhtru je bil ſlushabnik boshji, po kterim je Bog veliko zhudeshev ſtoril, veliko bolnikov osdravil. Vikſhi ſe je zhudil, ker je vidil, de leta menih nizh poſebniga in nizh drusiga ne ſtorí, kakor vſi drugi menihi; ga je tedaj vpraſhal, sakaj mu le Bog mozh da, toliko zhudeshev ſtoriti. In boshji ſlushabnik je odgovoril: Jeſt tega reſ ne vém, sakaj nizh poſebniga ne ſtorim, in ſe nizh bolj ne poſtim, nizh bolj ne pokorím, nizh vezh ne delam in nizh vezh ne molim, kakor vſi drugi moji tovarſhi. Le to imam, de me nobena rezh, ki ſe pergodí, ne shali, in me ob duſhni mir ne perpravi; sakaj popolnama ſim ſe Bogu dal, in vſe rezhí njemu prepuſtím; in vſe, kar mi Bog poſhlje, naj bo veliko ali majhno, soperno ali prijetno, vſe s’ enako hvaleshnoſtjo is njegovih