rok vsamem. — Na to je njegov vikſhi rekel: Sdej pa vém, sakaj ti Bog mozh da, zhudeshe delati.
Poboshin kmet, ki je imel smiram lepſhi polje, kakor njegovi ſoſedje, je bil vpraſhan, od kod to pride, de je njegovo polje smiram nar lepſhi. In je odgovoril: Miſlim, de to pride is tega, ker imam smiram tako vreme, kakorſhniga ſam hozhem, sakaj smiram hozhem le tako vreme imeti, kakorſhniga Bog hozhe; in s tem nar boljſhi opravim.
»Kadar je kdo popolnama v’ boshjo voljo vdan, mu je vſe eno, karkoli ſe mu na tem ſvetu pergodí; in to je gotovo grosno dobra in Bogu dopadljiva rezh. De pa zhlovek vedno v’ boshjo voljo vdan oſtane, jo mora smiram pred ozhmi imeti in na-njo gledati, kakor tiſti, ki barko visha, smiram na magnetno iglo gleda, ktera smiram v’ ravno tiſti kraj kashe; sakaj Bog s’ neſkonzhno modroſtjo in pravizo delí prijetnoſt in sopernoſt, sdravje in bolesin, bogaſtvo in revſhino, zhaſt in sanizhevanje, uzhenoſt in nevednoſt, in vſe drugo, kar ſe na tem ſvetu pergodí; deſiravno mi tega vzhaſi po ſvoji ſlabi pameti sapopaſti ne samoremo.« — Tako uzhi ſ. Franziſhk ˛Salesi.
Bil je poboshin duhovin, ki je zelih oſem lét Boga vedno proſil, de naj mu gnado da, zhloveka najditi, kteri mu bo pot reſnize pokasal. Bog ga je nasadnje uſliſhal in mu je na snanje dal, de naj gre k’ zerkvi, in tam bo zhloveka najdil, kteri mu bo pot reſnize pokasal. S’ veſeljem je tedaj duhovin k’ zerkvi ſhel in je na zerkvenim pragu revesha sagledal, ki
