je bil veſ rastergan in poln ran; in ga je s’ milim glaſam posdravil, rekozh: Dober dan ti Bog daj, ubogi revesh! Na to mu je prezej ta revesh s’ veſélim oblizhjem odgovoril: ˛She nikoli hudiga dneva niſim imel. — Duhovin mu je tedaj rekel: Dobro ſrezho ti Bog dej! ln revesh mu je odgovoril: ˛She nikoli niſim nobene neſrezhe imel. Na to mu je duhovin s’ sazhudenjem rekel: Kako de niſi nikoli hudih dni in neſrezhe imel, ki ſi veſ obdan s’ bolezhinami in s’revſhino? Ali leta boshji ſlushabnik mu je tako odgovoril: Popolnama ſim ſe v’ boshjo voljo vdal, in kar Bog hozhe, to jeſt hozhem. Kadar me tedaj lakot, ali mras, ali vrozhina, ali bolesin obteshí, vedno Boga hvalim. Naj bo vreme lepo ali gerdo, naj ſe mi kej prijetniga, ali neprijetniga sgodí, vſe vsamem s’ veſeljem is boshjih rok, in Boga hvalim, ker vém, de nam Bog, ki je vezhna dobrota, nizh drusiga dati ne more, kakor kar je dobro. ln to me mirniga in neisrezheno ſrezhniga ſtorí. — Is tega sgleda in is tih beſedi je duhovin pot reſnize ſposnal.
Poboshni zeſar Ferdinand II. je bil popolnama v’ boshjo voljo vdan, in je vſak dan leto lepo molitev opravil: O Goſpod, zhe je tebi v’ zhaſt in meni s’ svelizhanje, de naj bom viſhi, kakor ſim, me povsdigni, in te bom zhaſtíl in hvalil. Zhe je tebi v’ zhaſt in meni v’ svelizhanje, de naj na ravno tej ſtopnji oſtanem, na kteri ſim, me ohrani na nji, in te bom zhaſtíl in hvalil. Zhe je tebi v’ zhaſt in meni v’ svelizhanje, de naj bom nishi, kakor ſim, me ponishaj, in te bom zhaſtíl in hvalil.
