grosno sazhudil, in ni mogel sapopaſti, kakó de zhlovek, ki je vſe sapuſtil savolj Boga in kí v’ ojſtri pokori v’ puſhavi shivi, nima nizh vezh saſlushenja pred Bogam, kakor Rimſki papesh, kteri v’ taki zhaſti in v’ obilnoſti vſih dobrih rezhi shiví. Ali Bog mu je ozhí odperl in mu je ſposnati dal, de je on na ſvojo mazhko bolj navesan, kakor Gregor na vſo zhaſt in obilnoſt, s’ ktero je obdan; in kdor ſe hozhe popolnama s’ Bogam sediniti, ne ſmé na nobeno poſvetno rezh navesan biti. — Po tem je letá ſveti puſhavnik ſvoje ſerzé popolnama od vſih rezhí tega ſvetá odtergal, in ſe je ſrezhno s’ Bogam sedinil.
»Sakaj po tolikanj ſvetih obhajilih, ki jih prejmemo, vender ſhe k’ pravi ſvetoſti ne pridemo? Sato ko ne puſtimò Goſpoda v’ ſvojih ſerzih goſpodariti, kakor bi ſam hotel. Pride k’ nam, in najde naſhe ſerza napolnjene s’ sheljami, s’ nagnjenji in s’ majhnimi nizhemarnoſtmi. Ali tega on ne shelí; jih shelí prasne najditi od vſih tih rezhí, de bi ſe jih popolnama polaſtil in jih vishal.« — Tako pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.
Nar boljſhi perprava sa ſveto obhajilo je to, de zhlovek ſvoje ſerze od vſiga poſvetniga nagnjenja in od vſe nizhemarnoſti ſprasne in ozhiſti; sakaj bolj ko je ſerze od tega prasno, vezh bo gnada boshja v’ njem proſtora najdila. Kdor pa k’ ſvetimu obhajilu gre, in ima ſerze s’ takimi rezhmí napolnjeno, ki Bogu ne dopadejo, ſizer prejme Goſpoda, ali njegovih gnad pa ne prejme, sakaj Goſpod is nagnuſniga ſerza
