˛S. Rosa is Lime v’ Ameriki ſi je ſtanovitno persadevala, ne le ſvojih dobrih in ſpokornih dél, ampak tudi vſe ſvoje duſhne darove in gnade , ki jih je od Boga prejemala, ſkerbno ſkrivati, tako de jih bres prave potrebe tudi ſvojimu ſpovedniku ni rasodeti hotla. Enkrat je neki imenitin in poboshin goſpod shelel, popolnama vediti in ſposnati velike in poſebne gnade, ki jih je leta ſvetniza vshivala; in je tedaj njeniga ſpovednika proſil, de naj ſi persadene, to od nje svediti. Leta duhovin je prezej rekel, de miſli, de ne bo nizh opravil; ali ker ga je goſpod le proſil, je obljubil, de bo ſtoril, kar mu bo mogozhe. Je tedaj ˛S. Roso k’ ſebi poklizal, in bres de bi ji bil povedal sakaj, je sazhel jo ſpraſhevati in proſiti, de naj mu popolnama rasodene ſvoj notranji duſhni ſtan. Tode leta ſveta deviza je kmalo ſposnala, sakaj jo ſpraſhuje, in ga je s’ veliko ponishnoſtjo proſila, de naj jo nikdar tega ne ſpraſhuje; in je rekla: V’ ſvojih otroſhkih létih ſim she proſila ſvojiga Shenina Jesuſa, de naj nikdar ne perpuſtí, de bi snano poſtalo to, kar je njegova gnada in ljubesin v’ meni ſtorila; in dobrotljivi Bog me je uſliſhal. Toraj mi ſlushabnik ne ſmé te gnade odvseti, ktero mi je Goſpod dodelil.
»Kadar vidim nektere duſhe, ki ſi mozhno persadevajo, sbrane v’ molitvi biti, s’ perklonjeno glavo, tako de ſe ne upajo ganíti, de bi tiſtiga veſelja in tiſte obzhutljive andohti ne sgubile, ki jo vshivajo; to mi da viditi, kako malo posnajo te duſhe pravo pot, po kteri ſe pride do sedinjenja s’ Bogam, ker menijo,
