de to je she sadoſti, de le vedno v’ to sedinjenje miſlijo. Ali to ſhe ni sadoſti; djanje hozhe Goſpod imeti. Tedaj, kadar boſh imel kako opravilo, kteriga ti bo pokorſhina, ali pa ljubesin do blishnjiga naloshila, nikar tega ne porajtaj, zhe sgubiſh ſvojo obzhutljivo andoht in vshivanje ſvojiga Goſpoda Boga, ampak opravi letó opravilo. To je Bogu dopadljivo, in s’ tem ſe boſh bolj s’ njim sedinil, kakor s’ nar vikſhi molitvijo.« — Tako govori ſ. Teresija.
Od ſvete M. Magdalene de Pazzi ſe bere, de je imela prezhudin dar molitve; in sato je vzhaſi perpuſhenje imela v’ molitvi oſtati, kadar ſo njene tovarſhize delale. Tode ni ſe hotla tega perpuſhenja nikdar poſlushiti, deſiravno je neisrezhene ſladkoſti v’ molitvi in v’ premiſhljevanji vshivala; in je rekla: Zhe takrat delam, kadar nam je delo sapovedano, gotovo vém, de boshjo voljo dopolnujem; ko bi pa takrat molila, premiſhljevala ali brala, kadar druge delajo , bi to po ſvoji volji ſtorila, ne po boshji. — Ravno tako je ta ſvetniza tudi rada molitev in nar ſlajſhi premiſhljevanje sapuſtila is ljubesni do blishnjiga, kadar je bilo treba bolnikam ſtrezhi, ali kako drugo duſhno ali teleſno dobroto blishnjimu ſtoriti.
Laſtna volja poſhkodova in ſkasí vſe naſhe duhovſke opravila in ſpokorne dela. Satorej, de ne bomo ſvojiga zhaſa in ſvojih duſhnih delov sgubili, si persadevajmo, ne po nagnjenji nature, ne savolj zhaſniga dobizhka, in tudi ne, kakor nam v’ glavo pade, ravnati, ampak le smiram s’ tem namenam in s’ tem
