sheljami, de bi boshjo voljo dopolnili. In navadimo ſe v’ vſih rezheh tako ravnati. To je nar boljſhi, in sareſ edini perpomozhek, po kterim bomo gotovo in hitro do sedinjenja s’ Bogam priſhli.« — Tako uzhi ſ. Vinzenz.
˛S. Katarina is Genue je dobro ſposnala hudobijo zhloveſhke volje, torej je tako rekla: Nobena kuga ni hujſhi in nevarniſhi, kakor kuga laſtne volje; je tako hinjavſka in ſkrita v’ naſhim ſerzu, in ſe sná tako dobro braniti in sgovarjati, de je sareſ ravno tako hudobna, kakor hudobni duh. Kadar je na eno visho neſtorimo, ſe nam na drugo visho vſili, in naſ vé tako dolgo pregovarjati, de jo ſtorimo; sdej savolj sdravja, sdaj is potrebe, sdej is ljubesni, sdej savolj pravize, sdej savolj popolnamoſti; ali pa, de bomo savolj Boga kej terpeli, de bomo kak duſhin troſht najdili, de bomo dober sgled dali, de bomo blishnjimu uſtregli, in tako dalje. Tako de laſtna volja je sareſ goljfiv bresin hudobije, is kteriga naſ le ſam Bog reſhiti samore. In ker Bog vſe to vé in vidi, in ko ima uſmiljenje s’ nami, nam daje perpomozhke, po kterih ſe samoremo varovati laſtne volje in laſtne ljubesni. Leti perpomozhki ſo: Svarjenje veſti, dobre miſli, ki nam jih Bog daje, duhovſka pokorſhina, pridge, nauki, sopernoſti, bolesni, terpljenje, sanizhevanje, sopergovorjenje, ſkuſhnjave, ſuhota, sapuſhenje, in vſe kar je naſhi naturi naſproti. S’ tem perpomozhki naſ hozhe Bog obvarovati, de bi nam laſtna volja in laſtna ljubesin duſhe ne poſhkodovala. In ſrezhin je, kdor te perpomozhke in te sdravila, ki ſo vzhaſi
