Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/31

Stran je bila lektorirana


Jesuſ nam pravi, de naj ſe od njega uzhimo; in nam ne pravi, de naj ſe uzhimo bolnike s’ ſamo beſedo osdravljali, morju in vetram sapovedovati in mertve k’ shivljenju obudovati; ampak de naj ſe krotkoſti in ponishnoſti od njega uzhimo; in nam sa to obljubi duſhni mir. [1]

Od ſvetiga meniha Paſnuzja ſe bere, de ni nizh bolj shelel in iſkal, kakor sanizhevan biti. Paſnuzi je bil vikſhi v’ nekim kloſhtru v’ puſhavi; ali ker je vidil, de ga njegovi menihi savolj njegove ſtaroſti in modroſti in njegoviga ſvetiga shivljenja grosno zhaſté, mu je to tako teshko djalo, de ni mogel vezh v’ tem koſhtru oſtati; je tedaj po nozhi pobegnil, ſe je preblekel, in je ſhel deljezh do drusiga kloſhtra, v’ kterim je ſ. Pakomi vikſhi bil; in tam je veliko dni sunaj pred vratmi ſtal, ſe je vſim meniham, ki ſo vun in noter hodili, k’ nogam vergel, in jih je ponishno proſil, de naj ga v’ kloſhter vsamejo. Ali ti menihi ſo ga sanizhevali, ker ſo vidili, de je she tako ſtar, in ſo mu rekli: Sdaj ko she ne moreſh vezh poſvetniga veſelja vshivati, ſe k’ Bogu oberneſh, in sheliſh v’ naſh kloſhter priti, de bi te tukaj saſtojn redili. — Ali Paſnuzi ſe s’ temi beſedanai ni dal odverniti, sakaj ravno to je iſkal, sanizhevan in savershen biti in je tedaj le smiram proſil, de naj ga v’ kloſhter vsamejo. Na sadnje ſo ſe ga menihi vender uſmitili, ſo ga v’ kloſhter vseli, ſo mu kloſhterſki vert obdelovati dali, in ſo ga pod oblaſt vertnarja poſtavili. Sdaj

  1. Mat. 11, 29.