Satorej ſo ſe ſvetniki zhe dalje bolj ponishevali, bolj ko ſo na viſoko ſtopnjo notranje molitve in ſvetiga premiſhljevanja priſhli; sakaj v’ premiſhljevanji ſo s’ ozhmi ſvoje duſhe Boga gledali, in ſo ſe nad njegovimi prelepimi laſtnoſtmi tako savseli, de ſo ſvojo laſtno duſho, ko ſo po tem ſvoje ozhi na-njo obernili, vſo gerdo in nagnuſno vidili; kakor kadar zhlovek s’ ſvojimi teleſnimi ozhmi v’ ſolnze pogleda, po tem vſe druge rezhi temne in omadeshane vidi.
»Kdor sareſ hozhe ſvetnik poſtati, ſe ne ſmé isgovarjati in ſvojo nedolshnoſt ſkasovati, deſiravno je po krivim obdolshen; (le v’ nekterih okoliſhinjah ſme to ſtoriti.) Tako je Jesuſ Kriſtuſ ravnal. ˛Sliſhal je hudobije, kterih ſo ga njegovi ſovrashniki dolshili, in kterih on nikdar ſtoril ni; pa ni nobene beſede pregovoril, de bi bil leto krivo obdolshenje od ſebe odvernil.« — Tako pravj ſ. Filip Neri.
˛S. Vinzenz ſe ni nikdar isgovarjal in ſam ſebe pravizhil, kadar je bil opravljan, in po krivizi kake hudobije obdolshen. — Neki nevredin duhovin je bil namenjen sa ſhkoſa isvoljen biti; ali ſ. Vinzenz, ki je njegovo nevrednoſt posnal, ſe je terdno naſproti poſtavil, in je leto isvoljenje vbranil. Na to je duhovin, is jese in ſovrashtva, soper Vinzenza grosno hudobno opravljanje snajdil, in po zelim meſtu Parisu rastroſil, tako, de je tudi kraljizi na snanje priſhlo; ali ona, ki je Vinzenza dobro posnala, ni nizh verjela. Kadar ga je po tem vidila, mu je povedala, kaj je soper njega ſliſhala. Vinzenz pa je ponishno odgovoril: ˛Sposnam, de ſim velik greſhnik. — Na to mu je kraljiza rekla, de naj
