»Med nar boljſhimi perpomozhki, po kterih ſe ponishnoſt sadobi, je tudi ta, de ſe zhlovek prav od tega preprizha, de je le toliko vredin, kolikor pred Bogam velja, in nizh vezh.« — Tomash Kempzhan.
˛S. Franziſhk Salesi je bil od te reſnize popolnama preprizhan; sato mu pa tudi nizh ni bilo na tem leshezhe, zhe ga ljudje zhaſté ali sanizhujejo, ampak le Bogu je dopaſti shelel. Kadar je bil od ſvojih ſovrashnikov gerdo in popolnama po krivim opravljan, je rekel: Bog daj, de bi moja nedolshnoſt nikoli ljudem na snanje ne priſhla, ſhe na ſodnji dan ne, in de bi na vekomaj ſkrita oſtala v’ vſigavedni modrodroſti boshji! — In rekel je tudi: Ko bi mi Bog po ſvoji miloſti dal kako pravizhno dobro delo ſtoriti; ali ko bi Bogu dopadlo, ſe moje ſlaboſti poſlushiti sa kako dobro delo; bi bil veſél, ko bi nikdar snano ne bilo, in ko bi Bog na ſodnji dan, kadar bo vſe naſhe djanje na ſvitlobo priſhlo, vſe moje dobre dela pred ljudmi ſkril, moje grehe pa vſim ljudem pokasal.
»Vſi tiſti, ki ſo reſnizhno sheleli ſi ponishnoſt perdobiti, ſo ſi mozhno persadevali, ſe ponishevanja navaditi, in ſo ga vedno iſkali, ker ſo vedili, de po tej poti ſe nar loshej in nar préd k’ pravi ponishnoſti pride.« — Tako uzhi ſ. Bernard.
˛S. Kamil je vedno iſkal ponishevanje in sanizhevanje, ker je shelel ponishnoſt sadobiti. Toraj je nar raji niske opravila opravljal; in deſiravno je poglavar ſvojiga réda ali ordna bil, je velikokrat per misi drugim ſtregil, je po jedi poſodo pomival, je rad krish per pogrebih
