to ali uno ſpokorno delo ſtoriti; in ſe je prezej pokorſhini ſvojiga ſpovednika podvergla, deſiravno vzhaſi s’ teshavo, ker je miſlila, de bo pred Bogam saſlushenje sgubila, zhe kakiga ſpokorniga dela ne bo opravila. To je bila pa le smota, s’ ktero jo je hotel ſkuſhnjaviz od pokorſhine odverniti. Uſmiljeni Bog jé tedaj ſvoji sveſti ſlushabnizi, de bi jo v’ ſveti pokorſhini bolj poterdil, to miſel rasodel: Ko bi dva kriſtjana ſklenila ſe zel dan poſtiti, in ko bi ſe pervi po ſvoji laſtni dobri volji sareſ zel dan poſtil, drugi pa, po povelji ſvojiga ſpovednika, leta poſt opuſtil, bi pervi od Boga eno ſamo plazhilo prejel, drugi pa dva; eno namrezh sa ſvoje shelje, ki jih je imel, ſe poſtiti; drugo pa sa ſvojo pokorſhino. — Leta miſel je ſ. Brigido popolnama v’ duhovſki pokorſhini poterdila.
»Bolj ko ſe vidi, de ſe kriſtjan v’ kaki rezhi nozhe v’ pokorſhino podati, bolj je ozhitno, de je to ſkuſhnjava. Sakaj kadar nam sareſ Bog kako miſel v’ ſerze da, nam vſelej nar pervizh pokorſhino da.« — Tako uzhi ſ. Teresija.
To ſe ozhitno vidi v’ sgledu ſvetiga ſlushabnika boshjiga Jordana, ki je bil poglavar Dominikanarſkiga réda ali ordna. Ko je ravno po opravilih ſvojiga ſtanu okoli hódil, je v’ meſtu Piemontu mozhno sbolel, in ker v’ tem meſtu ni bilo nobene hiſhe njegoviga réda, ga je ſhkoſ nektere dni v’ ſvojo hiſho vsel, in ga je na lepo, mehko poſteljo poloshiti vkasal. Ali leta ſpokorni ſlushabnik boshji ni hotel na tako mehki poſtelji leshati, ampak na tleh. Takrat je bil pod pokorſhino nekiga vikſhiga is ſvojiga
