de ſo to le ſkuſhnjave hudobniga duha, kteri sheli, pridniga ſlushabnika boshjiga is ſveta ſpraviti, de bi ne mogel vezh sa boshjo zhaſt na ſvetu ſtoriti. Sadnjizh mu je rekel, de naj te miſli, zhe mu bodo ſhe priſhle, sanizhuje in savershe, ker ſo le ſkuſhnjave hudobniga duha, sakaj Bog nam nikoli miſel soper pokorſhino ne daje. — To je leta ſlushabnik boshji sveſto ſtoril, ſe je popolnama v’ pokorſhino podal, - je po tem v’ kratkim zhaſu osdravil, in je ſvoje ſvete dela sa boshjo zhaſt ſhe veliko let na tem ſvetu opravljal, in sdaj na unim ſvetu plazhilo sa-nje vshiva.
»Kdor hozhe popolnama pokorſbino imeti, jo mora v’ treh rezheh pokasati: v’ djanji, v’ volji, in v’ miſlih. V’ djanji jo mora s’ tem pokasati, de prezej, in s’ veſeljem in na tanko to opravi, kar mu vikſhi sapové. V’ volji jo pokashe, kadar tudi ſam nizh drusiga nozhe, kakor kar hozhe vikſhi. V’ miſlih jo pokashe, kadar tudi ſam ravno to miſli in sa prav ſposna, kar mu vikſhi rezhe.« — Tako piſhe ſ. Ignazi Lojola.
Vikſhi nekiga kloſhtra, ˛Silvan po imenu, je poſebno eniga ſvojih menihov perſerzhno ljubil; in ker je ſliſhal, de ſo drugi savolj tega nejevoljni, jim je rekel, de jim bo pokasal, sakaj uniga bolj ljubi, kakor druge: Kadar ſo tedaj vſi menihi v’ ſvojih zelizah bili, je vikſhi priſhel, in je vſaziga po imenu k’ ſebi poklizal; ali vſak ſe je nekoliko pomudil, predinj je is nje priſhel, ſamo tiſti, ki ga je vikſhi ljubil, je prezej priſhel, kakor je bil poklican. Po tem je ſhel vikſhi v’ zelizo tega meniha, in je najdil
