Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/50

Stran je bila lektorirana


smiram boſ hoditi, sa pokoro in is ponishnoſti. Kadar je pa she ſtar in ſlab poſtal ſo njegovi tovarſhi vikſhiga proſili, de naj mu sapové, de naj obut hodi. To ſe mu je gotovo grosno britko sdelo, ker je mozhno shelel, do konza ſvojiga shivljenja v’ tem ſpokornim delu oſtati; ali vender ſe je prezej obul, in ni nobene beſede pregovoril, tudi ni nikoli popraſheval, kdo je vikſhimu to miſel dal, in ſi ni glave vbijal s’ tem, kaj bodo ljudje rekli, ki ga bodo vidili, de sdaj vezh v’ taki pokori ne shivi, kakor popred. — Ni zhudi, de je tako pokorin kriſtjan na tako viſoko ſtopnjo kerſhanſke popolnamoſti in ſvetoſti priſhel.

»Kdor je sareſ pokorin, nobeniga raslozhka med rezhmi ne dela, in tudi ne pravi, de bi raji to, kakor uno opravilo imel; sakaj reſnizhno pokorin zhlovek drusiga nizh ne sheli, kakor to sveſto in dobro opraviti, kar mu je sapovedano, (zhe le ni soper boshjo poſtavo).« — ˛S. Bernard.

˛S. Hieronim piſhe, de kadar je bil ſhel puſhavnike obiſkat, je vidil puſhavnika, ki je po sapovedi ſvojiga vikſhiga vſak dan dvakrat velik kámin na ramo vsel, in ga je tri milje deljezh neſil; in je bilo she oſem let, kar je to delal. ˛S. Hieronim ga je vpraſhal, kako samore tako nepotrebno in teshavno rezh tako dolgo opravljati. Puſhavnik mu je odgovoril, de to s’ tako veſelim ſerzam opravlja, kakor ko bi bilo ſhe kako imenitno in zhaſtitljivo delo; sato ko mu je sapòvedano. — Pokorne duſhe, pravi dalje ſ. Hieronim, ſi per Bogu veliko saſlushenja sadobé, sakaj one njegovo voljo v’ pokorſhini