S. M. Magdalena de Pazzi ni nikoli raslozhka delala med vikſhimi, ampak je le smiram miſlila, de ji Bog ſkosi njih uſta govori; in ni is nobeniga drusiga namena pokorna bila, kakor is tega, de bi boshjo voljo dopolnila. Satoraj je tako rada in bres odgovarjanja vſe ſtorila, kar ji je bilo sapovedano.
»Nikar nikdar ne premiſhljuj in ne ſodi poveljev ſvojih vikſhih, sakaj ſo to in to sapovedali, in zhe bi ne bilo bolji, ko bi bili kako drugo povelje dali. To premiſhljevati ni opravilo podloshniga, ampak vikſhiga.« — Tako uzhi ſ. Hieronim.
Bil je poboshin ſholar deſete ſhole, kteriga ſo ſi nekteri njegovih tovarſhev radi od vikſhiga ſproſili, de je s’ njimi ſhel, kadar ſo ſe ſprehajat ſhli. ln tako ſe je pergodilo, de je vzhaſi po trikrat ali ſhtirikrat na dan mogel na ſprehod iti, vzhaſi v’ veliki vrozhini. Eden njegovih tovarſhev, kterimu ſe je leta pokorin mladenizh ſmilil, mu je rekel, de bi imel vezh previdnoſti imeti in ſe bolj varovati, ſizer bo sbolel, zhe bo tolikokrat vun ſhel v’ taki vrozhini. Na to je poboshni mladenizh lep odgovor dal, ki je ſpominja vredin; rekel je namrezh: Ljub moj brat! previdnoſt moram tiſtimu puſtiti, ki mi sapoveduje, jeſt pa drusiga nimam ſtoriti, kakor pokorin biti.
Lepe sglede ponishne pokorſhine je tudi ſveta boshja ſlushabniza Seraſina ſvetu sapuſtila, in ſpomirija in poſnemanja vredne ſo beſede, ktere je ona navajena bila isrezhi, de ſe je v ſveti pokorſhini bolj poterdila. Kadar ji je bilo namrezh kej teshavniga in soperniga sapovedano,
