ni nikoli poveljev ſvojih vikſhih premiſhljevala, ſodila ali sametovala, ampak je pred podobo krishaniga Jesuſa pokleknila, je njegove noge kuſhnila in rekla: Pokorin je bil do ſmerti![1] — Te beſede ſo jo tako poterdile, de je prezej vſtala, in bres odluſhanja ſtorila, karkoli ji je bilo sapovedano.
»Kdor hozhe sareſ pokorin biti, ne ſtorí sadoſti, zhe le to opravi, kar mu je pod pokorſhino sapovedano, ampak mora to tudi bres odgovarjanja opraviti, in mora terdno verovati, de to, kar mu je sapovedano, je nar boljſhi in nar popolniſhi rezh, ki ſe samore ſtoriti, deſiravno ſe mu sdi, ali deſiravno vé, de ni tako.« — Tako uzhi ſ. Filip Neri.
Ko bi nam kdo kako sareſ pregreſhno rezh sapovedal, bi je nikakor ne ſmeli ſtoriti; sakaj to bi bilo soper boshjo voljo; in Bogu moramo bolj pokorni biti, kakor vſim ljudem.[2] S. Filip Neri tukej le od takih rezhi govori, ki ſo perpuſhene, pa ſame na ſebi nepotrebne, in vzhaſi zlo neſpametne viditi, in ſo ſame na ſebi sareſ bres saſlushenja. Ali kadar ſo is pokorſhine savolj Boga ſtorjene, ſo dobre dela, in nam veliko saſlushenja perdobé, zhe jih sveſto opravimo. In v’ takih rezheh ſe mora podloshin kriſtjan ſvojimu vikſhimu pokomiga ſkasati bres odgovarjanja, deſiravno miſli, de je to povelje neſpametno, ali vſaj nepotrebno.
V’ ſvetim piſmu ſe bere, de je Jesuſ ſlepimu zhloveku ozhi s’ blatam pomasal, in mu
