S. Vilhelm je enkrat lepe ſanje imel, in je bi po tem mozhno v’ poterpeshljivoſti poterjen. Vidil je namrezh angelje, ki ſo neisrezheno lepo krono pletli, in jih je vpraſhal, sa koga jo delajo. — Sa-te jo delamo, ſo mu odgovorili; in kadar boſh sadoſti na ſvetu terpljenja preſtal, bo dodelana. Vſako terpljenje, ki ga voljno poterpiſh, je lep drag kamin v’ tvoji kroni.
Bog je bil ſveti Teresii rasodel, de tiſte duſhe ſo mu nar prijetniſhi, ktere imajo nar vezh teshav in terpljenja, zhe ga voljno terpé. In od tiſtiga zhaſa je leta ſvetniza do konza ſvojiga shivljenja tako shelela terpeti, de v’ nobeni rezhi ni vezhiga troſhta in veſelja najdila, kakor v’ teshavah in v’ terpljenji; in kadar nizh terpeti ni imela, je bila shaloſtna, in je shelela umreti. Torej je imela ta pregovor: Goſpod, daj mi terpeti ali umreti!
»Vezh je vredna unzha voljniga terpljenja, kakor ſto tavshent ſunton molitve. Vezh je vredin en ſam dan na krishi, kakor ſto lét v’ andohti in v’ drugih dobrih delih. Vezh je vredna minuta v’ sopernoſti, kakor nebeſhko veſelje pokuſiti.« Pravi ſveta ſlushabniza bošhja Marija Viktorija.
S. Angela je bila vpraſhana, kako samore teshave in sopernoſti s’ takim veſeljem prejeti in preterpeti; in je odgovorila: Verjemite mi, de nizh prav ne ſposnamo, kako je voljno terpljenje imenitno in saſlushljivo; sakaj ko bi to prav ſposnali, bi ſi edin drugimu terpljenje is rok tergali.
»Boljſhi je, en ſam krat is ſerza rezhi:
