Kdor v’ tem ſtanovitin oſtane, je dobro sernje; kdor ſe pa vsdigne, je ſlama, in toliko lahkeji ſlama, kolikor ſe bolj na kviſhko vsdigne, to je, kolikor ſe bolj jesí, in kolikor bolj prevsetno odgovarja.« — Tako piſhe ſveti uzhenik Avguſhtin.
Imenitin goſpod je bil priſhel proſit ſvetiga ſhkoſa Franziſhka Salesja, de naj da dobro fáro duhovnimu, ki ſe je bil temu goſpodu perporozhil. S. Franziſhk mu je odgovoril, de je ſklenil, ſaro tiſtimu dati, kteri bo nar boljſhi opravil ſpraſhevanje, h’ kterim ſo vſi tiſti poklizani, kteri shelé, ſaro dobiti; de naj tedaj tudi njegov duhovin k’ ſpraſhevanju pride. Na to ſe je ta goſpod mozhno rasjesil, in je sazhel sanizhljivo in rasshaljivo govoriti; ali ſ. Franziſhk ni nizh samiril, in je s’ veliko poterpeshljivoſtjo in krotkoſtjo govoril. Leta goſpod pa, ki je bil poſvetin, je ſhe vezh rasshaljivih beſedi ſhkoſu rekel, in je po tem v’ veliki jesi vun ſhel. — Vſe to je vidil in ſliſhal bogabojezh prijatel ſvetiga Franziſhka, in ſe je zhudil, kako je samogel ſhkoſ toliko rasshaljenja tako poterpeshljivo preſtati. — Nikar ſe ne zhudi, mu je po tem ſ. Franziſhk rekel, de me beſede tega goſpoda niſo nizh rasshalile, sakaj premiſlil ſim, de tih beſedi ni on govoril, ampak le njegova jesa. Kadar ni v’ jesi, je moj dober prijatel; in boſh vidil, de ravno moje poterpljenje mu bo perloshnoſt dalo, de ſe bo ſhe préd ſposnal in ſkéſal. — Na to ga je njegov prijatel vpraſhal, zhe ni hizh nejevolje obzhutil, kadar mu je ta goſpod tako rasshaljive beſede govoril; in ſ. Franziſhk mu je odgovoril, de ni hotel poſluſhati
