Bogu sdihovala, pa le is hvaleshnoſti. Neki boshji ſlushabnik, ki je vidil, koliko terpi, je Boga proſil, de naj ji te bolezhine odvsame; in Bog ga je uſliſhal in je ſpokornizi sdravje dal. Kadar je pa ona to svedila, je porozhila boshjimu ſlushabniku, de naj nikar vezh Boga sa-njo ne proſi, de bi ji Bog sdravje dal, ker je raji bolna, kakor sdrava.
»Tiſti kriſtjani, ki ſo do popolnamoſti priſhli, in poſebno tiſti, ki pravo notranjo molitev posnajo, nikoli Goſpoda ne proſijo, de bi jih od teshav in ſkuſhnjav reſhil, ampak jih le ſhe shelé in obrajtajo, kakor poſvetni ljudje obrajtajo slato in drage kamne, ker vejo, de s’ tem bogati poſtanejo.« — S. Teresija.
Kadar je ſ. Franziſhk Kſaveri kej terpeti imel, je tako môlil: Goſpod, nikar mi ne vsemi tega krisha, drugazhi ne, zhe mi vezhiga daſh nameſti tega.
»Kuſhni vezhkrat in is ſerza krishe, ki ti jih Goſpod Bog poſhilja, in ne glej, kakoſhni ſo; sakaj bolj ki ſo sanizhljivi in soperni, bolj saſlushijo, krishi imenovani biti. Naſhe saſlushenje v’ krishih ne pride is velikoſti krisha, ampak is tega, kako ga noſimo; sakaj vzhaſi je vezh saſlushenja v’ poterpeshljivim prenaſhanji majhniga in lahkiga krisha, kakor v’ prenaſhanji veliziga in teshkiga; sakaj lahki krishi ſo bolj ſkriti in menj obrajtani, in ſo tedaj menj prijetni naſhimu nagnjenju, po kterim le ozhitne velike rezhi iſhemo.« — Tako uzhi ſ. Franziſhk Salesi.
Ravno ta ſvetnik je vſe ſvoje velike in majhne krishe s’ pravo korſhanſko poterpeshljivoſtjo
