upanjem vezhniga svelizhanja ſvoje zhaſno shivljenje dokonzhal.
»Ko bi mi prav ſposnali, koliko saſlushenja je v’ voljnim poterpljenji bolesni, bi jo vſelej s’ ravno takim veſeljem prejeli, s’ kakorſhnim ſe nar vezhi dobrote prejmejo; in bi jo bres godernjanja in bres nejevolje preterpeli.« — Tako pravi ſ. Vinzenz.
Leta ſvetnik je dobro ſposnal, koliko saſlushenja je v’ kerſhanſki poterpeshljivoſti; satorej je vſe ſvoje dolge in hude bolesni ne le s’ poterpeshljivoſtjo, ampak tudi s’ veſeljem preſtal. Vzhaſi je bil tako bolan, de ni mogel nobeniga uda ganíti, in de po dnevi in po nozhi ni pozhitka imel; pa je bil vender smiram veſél in prijasin, kakor v’ sdravji. Ni bilo nikdar ſliſhati is njegovih uſt beſede soper ſvoje bolezhine, ampak vedno je Boga hvalil, de mu tako velike gnade in dobrote daje. Kadar je prav hude bolezhine obzhutil, ſe je k’ podobi krishaniga Jesuſa obernil, in ga je proſil, de naj mu gnado da, is ljubesni do njega vſe voljno preterpeti. Kadar je mogel od ſvojih bolezhin govoriti, je govoril tako, de je bilo viditi, de ſe mu vſe premajhne sdé, rekozh : Moje terpljenje ni nizh proti temu, kar ſim terpeti saſlushil, in proti temu, kar je Kriſtuſ savolj mojih grehov terpel. — Poſebno je pa v’ nogah dolge in hude bolezhine obzhutil; vezh ko ſhtirideſet lét ſo bile njegove noge smiram otekle in ranjene, in jih je mogel smiram obvesane imeti. Kadar jih je edin njegovih duhovnov vidil, je rekel: Ah, goſpod, kako teshavne in soperno morajo te bolezhine biti! — Na to je ſ. Vinzenz prezej
