in je svezher ſvojimu mladimu tovarſhu komaj koſiz kruha perneſil. Mladi puſhavnik je to krivizo in teshavo voljno prenaſhal, in ni nikoli nizh ſvojimu tovarſhu savolj tega rekel. Tri léta je tako terpel; na sadnje ſe mu je she prehúdo sdelo, njegovo oblazhilo je bilo she rastergano, in on je bil she veſ ſlab od ſtradanja; in je tedaj sazhel premiſhljevati, zhe bi ſmel s’ dobro veſtjo ſvojiga malopridniga tovarſha sapuſtiti. Kadar je to premiſhljeval, mu je Bog na snanje dal, de naj le ſhe malo zhaſa poterpi, ker bo ſkoraj is tega ſveta ſhel. To je mladi puſhavnik ſvojimu ſtarimu tovarſhu povedal, ali ta mu ni nizh verjel. Drugi dan je leta poterpeshljivi mladenizh v’ boshji gnadi umerl; ſtari puſhavnik pa ſe je tako preſtraſhil, de ſe je reſnizhno ſvojih grehov ſkéſal, in ſpokorno shiveti sazhel.
»Goſpod Bog nam poſhilja terpljenje in bolesni, de nam s’ tem perloshnoſt daje, tiſte neisrezheno velike dolge poplazhati, ki jih pred njim imamo. Sato pa tudi tiſti kriſtjani, ki imajo kej premiſlika in ſposnanja, vſe terpljenje voljno prenaſhajo, ker velikovezh gledajo na dobizhik, ki ga sravin imajo, kakor na teshave, ki jih preſtojé.« — Tako pravi ſ. Vinzenz Ferreri.
Ravno leta ſveti pridigar je to v’ lepi perglihi pokasal. Bil je kralj, je rekel, ki je imel dva dolshnika, ktera mu niſta samogla dolgov poplazhati, in jih je tedaj v’ jezho sapreti ukasal. Ker je pa kralj uſmiljeniga ſerza bil, je napolnil dve moſhne s’ dnarji, in je toliko v’ vſako moſhno djal, kolikor mu je vlak dolshan
