bil. Po tem je ſhel v’ jezho obiſkat ſvoja dva dolshnika, in je v’ vſaziga njegovo moſhno s’ vſo mozhjo vergel, tako de ſta velike bolezhine obzhutila. Edin tih dveh dolshnikov ſe je prezej hudo ujesil, je moſhno s’ nogo od ſebe ſunil, in je ni hotel pogledati. Njegóv tovarſh pa je bolj pametin in premiſhljen bil, je kmalo ſposnal dobroto ſvojiga kralja, in deſiravno je velike bolezhine obzhutil, je moſhno s’ hvaleshnoſtjo pobral, in je ravno toliko dnarjev v’ nji najdil, kolikor je kralju dolshan bil. Po tem jo prezej ſvoj dolg plazhal, je is jezhe reſhen bil, in je per kralji ſpet v’ gnado priſhel. — Leta prilika ne potrebuje islaganja; vſak jo lahko sapopade. — Bog daj, de bi mi vſi, ki ſmo dolshniki pred Bogam, vſe terpljenje, ki ga uſmiljeni Bog na naſ vershe, voljno in hvaleshno prejeli in preſtali; sakaj to ſo tiſti dnarji, s’ kterimi nar loshej poplazhamo dolgove, ki ſmo jih per Bogu s’ ſvojimi grehi ſtorili.
»Nikar ne bodi nejevoljin savolj sopergovorjenja, sakaj to nam perloshnoſt daje, lepe zhednoſti v’ djanji ſkasovati, ki nam jih je Goſpod Bog perporozhil. Verjemite mi, de ſe prave zhednoſti ravno tako malo v’ mirnim prijetnim shivljenji isredé, kakor dobre ribe v’ mirni vodi v’ mlakah. — Kako samoremo lepſhi ſvojo ljubesin do Boga, ki je toliko sa naſ terpel, pokasati, kakor s’ voljnim poterpljenjem v’ teshavah in sopernoſtih?« — Pravi ſ. Franziſhk Salesi.
Spokorin ſlushabnik boshji v’ ſvojih teshavah miſli, de mu Jesuſ Kriſtuſ na ſtrani ſtoji, in mu pravi: Moj brat ſi; ali te ni ſram, tako
