to in to ſe mi po krivizi sgodi. — Sakaj zhe le tiſti krish voljno prenaſhati hozheſh, ki ſe na pravizo opira, ne boſh popolnamoſti sadobil.« — S. Teresija.
Svetimu Vinzenzu je njegov ſhkoſ opravilo ukasal, in on je prezej sazhel, povelje ſhkoſovo sveſto dopolnovati. Nekteri duhovni pa, ki niſo vedili, de mu je bilo to od ſhkoſa sapovedano, in ki jim ni bilo dopadljivo, ſo ſe pred ravno tem ſhkoſam nad tem pertoshili; in ſhkoſ je bil posabil, de mu je bil on to ſtoriti ukasal. Tedaj je poklizal Vinzenza, in ga je vprizho vſih tih duhovnov mozhno poſvaril. Ali ſ. Vinzenz ni nobene beſede odgovoril, in je v’ ſerzu veſél bil, to krivizo terpeti. — Nekaj zhaſa po tem ſe je ſhkoſ ſpomnil, de je bil on ſam Vinzenzu to opravilo ukasal, savolj kteriga ga je po tem tako po nedolshnim kregal; in je veliko poterpeshljivoſt in ponishnoſt tega boshjiga ſlushabnika ſposnal.
»Ko bi mi ſvoje teshave vſelej s’ kerſhanſkimi ozhmi pogledali, in ko bi ſe is naſhiga uma popolnama vsdignile tiſte poſvetne megle, ktere sadershujejo luzh vere, de ne more do dna naſhe duſhe poſvetiti; bi ſe pazh ſrezhne ſposnali, kadar bi naſ ljudje opravljali, in bi rekli, de ſmo leni in nevedni, de ſmo neprijasni ali zlo-pregreſhni. — Kadar kej dobriga ſtorimo, in ko ſmo savolj tega preganjani, ali ni to velika ſrezha? ker je Kriſtuſ rekel, de ſo ſrezhni, kteri preganjanje terpé savolj pravize.« — Tako govori ſ. Vinzenz.
Kadar je Pater Alvarez svedil, de je nekdo gerdo opravljanje soper njega naredil in rastroſil,
