ſo po tem v’ ſushnoſt hudobniga duha padli. In pravi, de ſe je to morebiti le sato sgodiló, ker ſo prevezh ſami v’ ſebe saúpali. Sakaj kadar kriſtjan vidi, de ſe njegova duſha tako viſoko proti Bogu povsdiguje; kadar ſposna, kako sanizhljivo je vſe poſvetno bogaſtvo in veſelje proti nebeſhki zhaſti; in kadar obzhuti, kako Bog njegovo duſho ljubi: ga vſe to tako poterdi v’ saúpanji do ſamiga ſebe, de miſli, de po takim ſposnanji ſe ne bo mogel nikdar vezh k’ poſvetnim rezhém oberniti; in ſe po tem nizh vezh ne varuje, in ſe bres ſtrahu v’ nevarne perloshnoſti podaja, v’ kterih ſvojimu Goſpodu zhe dalje bolj nesveſt poſtaja. — Torej, kdor miſli de ſtoji, naj ſe varuje, de ne pade.[1]
»Kadar ſe zhlovek na ſvojo laſtno pamet in mozh sanaſha, ſi veliko ſhkodo dela. Kadar poſtavim kak vikſhi, ali kak pridgar ali ſpovednik v’ ſvojo laſtno modroſt, uzhenoſt in pamet saúpa, mu Bog ſvojo pomozh odvsame in ga ſamimu ſebi prepuſtí, de mu s’ tem ſposnati da, kako malo ſam ſtoriti samore; in is tega pride, de s’ vſim ſvojim trudam in persadevanjem malo ali pa nizh dobriga ne opravi. — Ravno savolj tega tedaj vzhaſi tako malo dobriga ſtorimo v’ ſvojih opravilih.« — Pravi ſ. Vinzenz.
S. Franziſhk Salesi je vſe ſvoje opravila, ki mu jih je bil Bog isrozhil, ſrezhno opravil, sato ko ſe ni nikoli na ſvojo laſtno modroſt sanaſhal, ampak je le v’ boshjo previdnoſt saúpal. In nikoli ni vezhiga upanja imel, de ſe bo kako
- ↑ I. Kor. 10, 12.
